Zanima me vaše mnenje glede mojih odnosov s taščo in nasploh s partnerjevo družino. Naj na kratko opišem, da sva oba stara približno 30 let, imava 1.5 staro punčko, oba imava službo, univ. izobrazbo in živiva v svojem stanovanju,in sicer v istem kraju kot moji in njegovi starši.
Moj partner ima z mojimi starši dobre odnose, jaz pa z njegovimi slabe, s tem da naj omenim, da ima tudi moj partner z njimi “slabe”, netople, po mojem mnenju neodkrite odnose. Joj, v čem je torej težava? Gre za to, da jaz čutim do njih neverjeten odpor… Začelo se je nekje v nosečnosti. Določene izjave so me zelo bolele, vedeli smo, da pričakujeva punčko, pa je bilo vmes kar nekaj izjav v smislu “ja, če bi bil pa fant” (in sicer moja tašča je mojemu tastu v pričo naju rekla v smislu – “kolk boš užival ko boš s svojim vnukom okrog hodu – še škoda, da ne bo fant:::”). Bila sem prizadeta, ne vem zakaj nisem vstala in šla. Ko sem to povedala mojemu partnerju, je rekel, saj verjetno ni tako mislila, no jo bom naslednjič vprašal. Ko jo je vprašal, je rekla “ah kaj pa vem, jaz sm si vedno želela 2 fanta (ima pa fanta in punco), no sicer pa punčka mamici tudi prav pride (mislila je v gospodinjstvu). Meni se je to zdelo poniževalno do mene in do punčke, ki raste v mojem telesu. Ko sem rodila, pa je skoraj počila od veselja, prav malo nenaravno. Ko so vsi skupaj prišli prvič na obisk, noben ni vprašal, kako se počutim, če rabimo kakšno pomoč. Njegova sestra je komentirala, da imam še vedno velik trebuh in kdaj se bo zmanjšal (???), stara je 28 let!!! Nato pa potožila, kako jo vse boli, ko je dobila menstruacijo (jaz pa 1 teden po porodu). Ok, pač takšni so, veliko jamrajo, so nesrečni, eden drugega pa znajo samo pomilovati. Sedaj ko je tamala stara 1.5let, pridejo (največkrat tašča) čez vikend na obisk (čeprav si jaz včasih čez vikend blazno želim miru) in ostane pri nas kolikor sama hoče. Vem, da ima pravico videti vnukinjo, ampak jaz je preprosto ne prenesem v svoji bližini. Ko smo torej skupaj, se v zraku prav čuti nesprejemanje, neka pasivna agresivnost, sovraštvo, odpor. To so ljudje, ki se sploh ne znajo pogovarjati, če pa že, je to enosmerna komunikacija. Človek bi jih moral kar poslušati, kako so bogi, nimajo denarja,j ih boli križ. Kot da pa jaz nimam svoji problemov??? Tako da sem jaz zdaj nekako na tem, da bi jih videla čim manj, da bi šel moj partner s tamalo malo do njih, jaz pa bi ostala doma, imela takrat čas zase. Imam pa potem slabo vest do partnerja, ker kljub temu, da tudi on ni ravno navezan na njih, je vseeno del njih in se mi zdi, kot da bi s tem zavračala del njega… Kaj vi mislite o tem? Je to dolgoročno rešljivo, da se jaz popolnoima distanciram od njih? Je to zelo grdo do partnerja? Do sedaj sicer neke zamere ni pokazal, če sem tako naredila, mi pa moji starši prigovarjajo, da to za odnos nikakor ni vredu in da to uničuje odnos.
Opisala sem samo nekaj stvari, ki so vodile do našega slabega odnosa, jih je bilo pa več. Seveda sem kdaj bila tudi jaz kriva. S partnerjem se sicer dobro razumeva, si deliva delo v gospodinjstvu (čeprav so mi enkrat očitali, da “mu dajem preveč dela”, pri njih namreč ni v navadi,da bi moški pomival posodo). Aha, enkrat pa je njegov oče z eno izjavo tudi žalil mojega očeta. Jaz sicer vem, da so to nesrečni ljudje in da za svojo nesrečo krivijo druge (verjetno se posredno primerjajo tudi z mojimi starši in se počutijo manjuspešne, manjvredne). Znam si razložiti, zakaj so taki, vendar ne morem tega sprejet… Vem pa da zamere in jeza uničujejo samo mene in da si s tem ne nakoplješ nič dobrega… Zaradi stikov z njimi čez vikend ravno takrat najslabše spim, ker imam polno glavo teh obiskov in njihovega govorjenja…
O:
V bistvu vam nimam kaj dosti več napisati, od tega, kar sem odgovoril v temi »Moževi starši me ne spoštujejo«. Vaše težave bo postopoma rešila edino odkritost. Najprej do sebe, do tega kar čutite. Nato pa do partnerja. Tukaj se bo šele pokazala trdnost in kvaliteta vajinega odnosa. In tukaj se bo pokazalo, koliko je vaš partner uspel čustveno oditi od doma. Ali mu je čisto jasno, kje je zdaj njegova družina.
Na kratko pa še odgovori na vaša konkretna vprašanja. Vam ni treba zavračati partnerjevih sorodnikov, zavrnite samo njihovo ZA VAS neprimerno obnašanje in postavite meje. S tem seveda nikakor ne boste zavrnili svojega partnerja, ampak mu boste nasprotno pomagali v njegovi borbi za samostojnost. Seveda ne pričakujte, da bo tudi on to kar takoj videl v tej luči in da bo nad tem navdušen. Grdo do partnerja je, da se pred njim pretvarjate in poskušate prenašati nekaj, česar očitno ne morete. Namesto pravih problemov se zato s partnerjem prerekata in borita glede navideznih ali vsaj precej manj pomembnih. Vse to pa seveda pomeni, da tudi vaši starši nimajo prav. Vajin odnos s partnerjem uničuje ravno vzdrževanje trenutnega stanja. Bi si upal napisati, da se vajin pravi odnos še sploh ni začel, saj je vsaj vaš partner v njem samo z eno nogo. Z drugo je še vedno v svoji izvorni družini. Vprašanje pa je tudi, kje ste v vsem tem vi.
Seveda se vsega ne da spremeniti čez noč. Ampak enkrat je treba začeti. Ne morete pričakovati, da bodo spremembe začeli tisti, ki jim trenutno stanje ustreza. Zato jih boste pač morali vi. Ali pa še naprej trpeti, dokler ne boste začeli jamrati, kot to počnejo partnerjevi sorodniki. Kaj boste izbrali?