Je zame še kaj upanja ?

Zaradi starševske vzgoje, svoje prekomerne občutljivosti in norčevanja nekaterih ljudi sem pri več kot šestdesetih letih ostala sama.

Hotela sem študirati ob delu eno ustvarjalno zadevo, vendar mi ni nič uspelo zaradi svojih šibkih točk (pretirana ubogljivost, previsoka pričakovanja, naivnost) in ker sem dovolila, da so z mano počeli kot s smetjo. Imela sem neuspešno zvezo z moškim, zdaj sem sama, samo gimnazijsko spričevalo imam, nepremičnino, samoto, knjige, obleke in pohištvo. Sicer sodelujem v prostovoljstvu, a zaradi koronavirusa ne vem, kako dolgo še. Bila sem v literarnem društvu, hodim v knjižnico in še v univerzo za tretje življenjsko obdobje. 

Občasno me tako zvijejo čustva, da se mi pojavljajo samomorilne misli. Do sedaj je nekako še šlo, po vseh teh letih pa v meni nastaja obupna praznina. Še vedno imam veliko željo po študiju, ki bi me zapolnjeval in osmislil starost – morda pa bi bila še komu koristna? A denarja ni in ga pri meni, upokojenki, nikoli ne bo. Pa tako rada bi študirala, z vsem srcem strastjo … Vendar si zaradi bridkih izkušenj niti ne upam. Sem bolj zaprta vase, bolj miselni tip. Čustveno sem »raztrgana«, depresivna, hodim k psihiatru, a zgleda, da nič ne pomaga. Skušam prebirati knjige o vsem, kar me zanima, pa gre tako počasi naprej. Zgubljam pa potrpljenje in strpnost do sebe in življenja …

Čustveno sem »gor-dol« tako hitro, da si včasih zagrozim s samomorom, ki ga nekako še ne morem narediti. Zgubljam moč, ker nisem nič naredila pri študiju, ko je bil še čas, nočem več živeti. Ljudem, pa ne zaupam več. Sploh ne vem več, kaj bi rada. Samo mučim se. Sicer si pišem dnevnik, pesmi, črtice … Plešem za telo, berem, skrbim zase kot vem in znam, a v meni je obupna praznina življenja. Interneta nimam, da bi »šarila-plavala« na spletu. Včasih sem kot triletnica, ki bi rabila dobro mamo in očeta z vsaj nekaj ljubezni in razumevanja.

Kako naj rešim to praznino, prav nobenega veselja več ne čutim. Kako naj premagam depresijo in vsa ta težka čustva? Ali naj grem živet kam drugam? Saj bi bilo isto. Je še kaj upanja, da ne bom naredila samomora? Zanima me veliko stvari, a ne znajdem se …

Andreja 


Depresija je težka, pogosto podcenjena bolezen. Ko zgrabi v svoje kremplje, se je težko sam reševati, saj močna depresija dobesedno izsrka voljo, moč in energijo. Še tak dober namen vedno znova zagrne zavesa obupa in nemoči, ko depresija spet pokaže zobe. Zato oboleli (namenoma sem izbral to besedo!) nujno potrebuje pomoč od zunaj. Dodatna težava z depresijo je, da nikoli ne moremo natančno »izmeriti«, koliko je genetskega izvora, koliko pa posledica zgodnjih neprijetnih izkušenj, o katerih pišete. Zato je tudi nemogoče z gotovostjo izbrati zanesljiv način pomoči in zdravljenja. Najboljši pristop je poskusiti vse, kar lahko pomaga in se potem odločati glede na dejanske učinke. Se pa depresije nikoli povsem ne znebimo, zato se je potrebno z njo naučiti živeti in shajati.

Ko je tako hudo, kot pišete, so antidepresivi edino, kar lahko na hitro pomaga. V izjemno močni stiski ima psihoterapija zelo omejene učinke, saj klient ne more ustrezno sodelovati. Zato bi bil moj prvi in osnovni nasvet, da ste pod rednim nadzorom psihiatra. Ko so stiske prehude in začnete razmišljati o samomoru, je smiselno, da se zatečete na varno, kjer boste imeli vsaj osnovno podporo in nadzor. Ker živite sami, bi bil tak varen prostor verjetno lahko le psihiatrična bolnišnica. Zato sem prej izpostavil besedo »bolnik«. Ko je nekdo hudo bolan, spada v bolnišnico. Seveda ne morem oceniti takole na daljavo, če vaše težave zahtevajo hospitalizacijo. Psihiater, ki bi vas redno spremljal, pa to lahko in tudi mora oceniti ter vam pravilno svetovati ali celo ukrepati. 

Pri osebnih stiskah in težavah v odnosih, kot jih opisujete, lahko pomaga psihoterapija. Zaradi vaše osamljenosti bi vam celo bolj priporočil skupinske oblike terapije. Če bi bilo to za vas prenaporno ali preveč ogrožujoče, se odločite za daljšo individualno terapijo. Težko je ločiti, koliko so življenjske težave vzrok ali posledica depresije. Običajno gre za vzajemno prepletenost. Težave sprožijo depresijo, ta povečuje in ustvarja nove težave. Zato je ključnega pomena, da ta samospodbujevalni cikel nekje in vsaj malo pretrgamo. Že iz vašega vprašanja se vidi, da veliko razmišljate in poskušate vse mogoče, da bi zapolnili in pregnali to praznino. Bolnikom s hudo depresijo nasveti kaj malo pomagajo, saj enostavno nimajo notranje moči, da bi se jih držali. Zato vam težko kaj konkretnega svetujem, saj bi vam s tem lahko še povečeval stisko. 

Mislim, da bi vam lahko še najbolj pomagalo, če poskušate narediti odkrit obračun s sabo in svojo preteklostjo. Se na nek način poslovite od zamujenih želja in priložnosti s starši, s študijem … Spustite, kar je žal za vedno izgubljeno, in si predvsem tudi vse to odpustite. Življenje ali usoda, če vanjo verjamete, do vas pač nista bila prizanesljiva. Verjamem, da ste naredili vse, kar ste lahko,  in si nimate kaj očitati. Pomembno je, da tudi sami začnete vsaj malo od tega verjeti. Potem pa pogled usmerite v tukaj in zdaj. Poskušajte presejati, kar je vseeno še mogoče, od tistega, kar je za vedno odplaknil čas. Koliko in kakšnega upanja je še za vas? To je odgovor, ki ga boste v vsakem primeru morali iskati in najti sami. Vendar znotraj mogočega! Sicer boste še tisto malo energije, ki vam je ne izpije bolezen, tratili v prazno. Lep primer je vaše hrepenenje po študiju. Lahko vas premakne, da vendarle še nekaj postorite in spremenite. Lahko pa vas vedno znova zvabi na znane poti obžalovanja in obupa. To je eno od križišč, kjer se vedno znova ujamete v stare pasti. Verjetno tak študij, kot bi si ga želeli, res ni več mogoč. Vendar pa se zagotovo lahko še marsičesa naučite. Ali boste za to na koncu nagrajeni z diplomo, se zdi v vašem položaju še najmanj pomembno. Neprimerno bolj pomembno je, da se na kakršen koli do vas korekten način vključite v odnose z drugimi. Bolj ko bo to sponatno, bolj boste v tem, kar počnete z drugimi, našli pristen smisel tudi zase, večja je možnost, da kaj premaknete v želeni smeri. Naj pa vas spomnim, da pri tem nujno potrebujete vse oblike pomoči, ki so vam na voljo in si jih lahko privoščite. Zato se vsaj za nekaj časa ne ukvarjajte več toliko s tem, kaj lahko naredite za druge. Ob vseh življenjskih krvicah je prav, da pustite drugim, da kaj naredijo tudi za vas. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.