Po skoraj petnajstih letih vodenja skupine si upam napisati, da je taka skupina eden od najboljših načinov za osebno rast, s tem pa tudi težav, ki jih imamo v odnosih. Vsi dosedanji udeleženci so potrdili, da so v skupini napredovali neprimerno hitreje kot pri individualni terapiji. Večina ostalih terapevtskih skupin temelji na izpovedovanju in pogovoru udeležencev. Jedro skupine za posameznike pa je preizkušena igra vlog, ki omogoča hiter napredek, ne da bi se udeleženci pretirano izpostavljali.

Komu je namenjena skupina?

Skupina je namenjena osebam s težavami v odnosih. Še posebej primerna je za tiste, ki bi želeli razumeti in spremeniti trdovratne vzorce obnašanja oziroma odzivanja. Za optimalno delo imamo v skupini enako število moških in žensk. Temeljno pravilo skupine je enakovrednost udeležencev, kar pomeni, da v isti skupini ne morejo biti sorodniki ali pari. Udeležbo priporočamo tudi osebam, ki imajo pomisleke o delu v skupini. Izkušnje potrjujejo, da se udeleženci sproščeno povežejo že na drugem srečanju ter tako ustvarijo ozračje zaupanja in medsebojne podpore. To omogoči enostavno in spontano vključitev tudi morebitnim bolj zadržanim udeležencem. Napredek posameznika je zato v skupini praviloma bistveno hitrejši kot pri individualni terapiji.

Cilji in delovanje skupine

Glavni namen skupine za posameznike je izboljšanje upravljanja s čustvi in preko tega vpliv na naše vzorce delovanja. Težav v odnosih nimamo, ker bi bilo z nami kaj narobe. So posledica naših vzorcev razmišljanja in čustvovanja. Nismo se rodili z njimi, ampak smo se jih naučili. Zato se tistih, ki nam škodijo, lahko naučimo drugače.

Do nesporazumov v odnosih običajno prihaja, ker včasih še zase ne vemo, kaj čutimo in kaj to za nas pomeni. Koliko je potem sploh možnosti, da bomo ujeli čustva drugega, s katerim smo v odnosu?! Z boljšim zaznavanjem in razumevanjem svojih čustev boste dvigovali sposobnost upravljanja z njimi. To vam bo dalo višjo samozavest in sproščenost, da boste bolj začutili in razumeli druge. To je verjetno najboljši način, da se boste sčasoma bolje znašli v odnosih in jih začeli krojiti po svojih željah.

Na srečanjih skupine boste bolje spoznali, zakaj ste v odnosih taki, kot ste in na kakšen način vstopate vanje: Zakaj se ne znajdem v njih in se mi vedno znova »dogajajo« iste neprijetnosti? Ne znam se postaviti zase, prositi za pomoč, čutim se izključenega, zakaj ne pripadam,…? Zavedanje vaše aktivne vloge vam bo pomagalo razumeti, kaj bi morali spremeniti. V soočenju z ostalimi udeleženci pa boste dobili vsaj namige, kako to storiti.

Potek srečanj

Pri vodenju skupine se opiram na enake nezavedne procese, kot jih lahko opazite na delavnicah psihodrame in postavitvah družine. Po postavitvi družine, ki je enkratni dogodek, nihče ne skrbi za procese, ki jih sproži postavitev družine pri udeležencih in opazovalcih. Terapevtsko gledano je to zelo rizično. Skupina za posameznike ima nasprotno 12 srečanj, tako da se zadeve odpirajo počasneje in jih je možno tudi bolje obvladovati. Ves čas pa imajo udeleženci strokoven terapevtski nadzor in podporo. V Skupini za posameznike je samo 8 udeležencev, zato se lahko vsakemu bistveno bolj posvetimo. Zato so učinki globlji in predvsem trajnejši. Gre za izviren pristop, ki preverjeno zagotavlja opazne spremembe, ne da bi se bilo treba udeležencem posebej izpostavljati.

Samoopazovanje in utrjevanje želenih sprememb poteka skozi igro vlog. Izrazita prednost igre vlog je, da udeleženci lahko preko čustvenih in telesnih doživetij spreminjajo svoj nezavedne vzorce delovanja. Igra vlog pod vodstvom izkušenega terapevta torej omogoča spremembe tudi tam, kjer samo razum in volja nista dovolj. Udeleženci izmenično oblikujejo par, družino ali tim sodelavcev in odigrajo določen problem. Vsaki igri vlog sledi pogovor o tem, kako so se počutili »igralci« in kako so jih videli ostali. Udeleženci se postopoma učijo bolj pravilnega odzivanja, kar naj bi vodilo v bolj zadovoljujoče odnose v vsakodnevnem življenju. Z igro vlog torej vsak udeleženec lahko spoznava svoje naučene odzive, hkrati pa jih pod ustreznim vodstvom tudi že poskuša spreminjati ter preko tega tudi spreminjati sebe in svoje odnose.

Odzivi udeležencev 

Moja prva asociacija ob prijavi je bila na temo, malo bomo sedeli in se pogovarjali, predvsem pa poslušali predavatelja. Niti sanjalo se mi ni, da bo delavnica temeljila na igrah vlog. Iskreno povedano, če bi to vedel vnaprej niti ne vem, če bi zbral pogum in se prijavil. A sem vesel in ponosen, da sem se, da sem uspel in zmogel obiskati, in verjamem da tudi aktivno in  korektno sodelovati, na vseh dvanajstih srečanjih. Koraki naprej, DA, vsekakor so, sploh ko se ozrem nazaj in naredim malo osebnostno bilanco. Da marsikaj sem zmogel , kar v preteklih 46 letih nisem. Niti vedel nisem, da obstaja. Kot največji uspeh si pripisujem, da si vsak dan znova, čeprav malo po malo uspem dovoliti, da čutim vsaj nekaj. Malo veselja, jeze, žalosti, sreče, razočaranja in vsega ostalega, kar sem z svojimi obrambami pokopal kdo ve kdaj. Kot rezultat skupine se kaže tudi, da se spet poskušam pogovarjati in povezati s starši in jima sporočiti moja videnja, občutke, doživete krivice itd … – a brez agresije, temveč z zdravo jezo in predvsem spoštljivo. Verjamem, da mi v majhnih korakcih to tudi uspeva.  Skratka še enkrat hvala obema za nesebično, strokovno in predvsem diskretno predano delo z nami, verjamem da vajin trud ni bil zaman, za mene pa je to vsekakor naložba za vnaprej. Zadovoljen in ponosen sem, da sem lahko sodeloval na skupini ter tudi da sem imel možnost spoznati vaju, kjer sta vsak z svojim unikatnim pristopom delila svoje znanje in pomagala kopati po stvareh, s katerimi se moramo soočiti. Hvala!
Janez

Bi napisal že prej, pa sem mislil, da se bom itak oglasil pri vas na uro svetovanja. Vendar trenutno nimam potrebe po tem. Želim pa se zahvaliti obema, zdi se mi, da sem predvsem zaradi vašega vztrajanja in nevzvišenega pristopa, kjer ste se nam tudi sami odprli, naredil korak naprej. Moj odnos s partnerko je boljši kot kdajkoli.
M., udeleženec skupine v Ljubljani

Letošnja skupina mi je bila bolj blizu, saj smo ogromno stvari delali za partnerski odnos, kar me je močno veselilo. Meni, ki si še nisem ustvaril družine, mi je bil tak način dela veliko bližji in zdi se mi, da sem se veliko več naučil o odnosih med partnerjema. Zaključim lahko, da je kombinacija, ki smo ji imeli v tej skupini, odlična. Spremembe v mojem življenju se dogajajo – morda se bo to slišalo stereotipno, vendar sem sedaj sposoben “ostati” v odnosu in ne le bežati ampak, ampak se soočiti z vsemi izzivi, ki so v odnosih. Veliko jasneje sedaj razumem različna čutenja, ki jih z veseljem delim s partnerko in vem, da sva na pravi poti. Zato vam lahko rečem le: Hvala, ker ste mi odprli oči in me naučili delati s tistimi stvarmi, ki so bile do sedaj zame tabu.
Matjaž F.

Prvi dve srečanji sem se, priznam, kar precej dolgočasil. Potem pa mi je kapnilo, da gre v bistvu za trening kot vsak drug. Namesto da grem na fuzbal se tukaj lahko učim odnosov, pri katerih se zagotovo dosti slabše znajdem, kot pri fuzbalu. In potem mi je postalo res zanimivo. Med daljšo prekinitvijo srečanj zaradi novoletnih praznikov je žena komentirala, da je tole s skupino tako, kot bi me ugrabljali vesoljci in spremenjenega pošiljali nazaj. Da pa se mi zdaj že poznajo prazniki in da je res fajn, da bo spet skupina, ker sem menda že začel vidno popuščati. :-)
D.

Videl sem, koliko nesporazumov v odnosih povzročajo potlačena in neizražena čustva. Koliko škode naredimo s tem, ker potrpimo, pozabimo, sklepamo. To sem ugotovil tudi skozi prakso sedaj. Kako veliko lahko naredimo za odnos, če se sproti pogovorimo o stvareh, ki nam niso všeč pri drugi osebi in kakšen odziv to pri nas sproži. S tem ne odrinemo nekoga od nas, ampak dejansko gradimo mostove in izvemo še veliko več o drugi osebi in odnos se še izboljša. Sploh v primeru odnosa ženska-moški. Nesporazumi in različna mnenja tako ne postanejo sredstvo manipulacije ali vzrok za prepir, ampak odlična priložnost, da spoznamo drug drugega in v razmerju skupaj rastemo. Le tako razmerje nudi tudi varnost in oporo in sprejetost. To pa potrebujemo vsi, in ženske in moški.
Žiga

Občutek imam, da sem že samo iz prvih treh srečanj skupine odnesel več, kot prej v treh letih individualne psihoterapije. Poleg izkušenj, ki sem jih doživel med igro, sem zelo veliko dobil tudi od terapevta, ki je bdel nad nami in nas usmerjal. Pazil na nas, ko nismo na pravi način komunicirali med sabo. In nas usmerjal z jasnimi, odločnimi navodili, z veliko mero sočutnosti.
Gorazd

Ker sem bila prvič pri vas na skupini, v bistvu ne morem komentirati, kaj je drugače ali morda bolje in kaj ne. Lahko pa samo povem, da sem prišla popolnoma brez pričakovanj in brez kakršne koli informacije, kako to zgleda in deluje. Moram pa rečt, da sigurno deluje in da se me je marsikaj dotaknilo res globoko in take občutke imam prav iz vsakega srečanja. Pri meni so se mi zdeli slikoviti in z močnimi čustvi ter občutki prežeti predvsem trenutki, ko ste me popeljali v moje otroštvo in z vprašanjem, kaj bi naredila mala Petra, se je v meni zbudil cel val različnih doživetij. Hvala za vse!
Petra

Najbolj so se me dotaknili močni čustveni odzivi, za katere niti nisem vedel, da lahko nastanejo pri izvajanju vlog. Še danes se spomnim hitrega bitja srca pri družinskih ter mravljincev po telesu pri partnerskih vlogah. Zdaj vem in čutim, da bo največje spremembe povzročilo bolj natančno upoštevanje, razumevanje ter izražanje čustev v vsakdanjem življenju.
Jože

Na skupini sem spoznal, da za žensko moškost ne pomeni mišice in globok glas in nastopaštvo, ampak prej obratno. Da ženska potrebuje varno psihološko zavetje, sprejetost, bližino in da si želi biti slišana. Da moški varnost pri ženski zgradi s tem, da je kdaj le tiho in jo posluša in sliši, da pokaže, da je ranljiv, da je zmožen govoriti o občutkih, da jo je sposoben zaščititi in zmožen potrpeti, kadar ženska to potrebuje. Na drugi strani pa je zmožen tudi povedati, kadar ženska počne nekaj, kar mu ni všeč. Da jo ustavi na lep način. Ker če jo ne, naredi s tem le škodo, potrpi. In potem se oddaljujemo.
Žiga

Meni je to bila najboljša skupina, kar sem se jih kdaj udeležila, pa jih ni bilo malo. Nekaj, kar gre res do korenin, da lahko zavestno zagledaš in začutiš, kaj tam je. In stvari kar postajajo logične in smiselne. Počutim se, da sem dobila res veliko. Ta občutek pristnosti v meni, stika s seboj in stika, ki ga začutiš ob sočloveku, občutek, da si v redu tak, kot si. Vse se mi je zdelo odlično, od samega načina dela, pa do ostalih udeležencev. Mislim, da se še nikoli nisem počutila tako pristna. In to osrečuje in prinaša mir.
Tanja

Srčna hvala vam za tole zadnjo skupino. Imam občutek, kot da sem pod vašim mentorstvom osvojila zlato medaljo v teku na dolge proge. Se mi zdi, da sem prav to iskala. Da začutim svoje telo in se odzovem skladno z občutki v sebi, brez razmišljanja, kako bi bilo bolj prav. V varnem okolju skupine sem se lahko popolnoma prepustila svojim občutkom, iz tedna v teden so prihajali iz večjih globin mojega telesa. Spoznala sem, da ko čutim in poslušam svoje telo in se skladno s tem odzovem, se ne obremenjujem s tem, kako me vidijo drugi. No, čisto vseeno mi ni, ne iščem pa več načina, kako biti na vsak način drugim všeč. Druga težka skala pa seveda vsebuje moj odnos do mojih otrok. Marsikaj sem v zadnjih letih slišala iz njunih ust in imela sta prav. Hvaležna za vse sem se poglabljala vase in tako napredovala in počasi se odnos poglablja. Tudi zaradi težke skale, ki sem jo odvalila od sebe na skupini. Moja izkušnja glede skupine je taka, da je večkratna udeležba več kot dobrodošla. Da predelamo in dojamemo določene stvari, je potreben tudi čas. In ko spet prispemo do neke cone udobja, kjer nam je vse znano, je potreben korak naprej. Pa to ni tako enostavno, vsaj zame ni bilo. Kljub zavedanju, da je to pot do mene same, sem se otepala in iskala opravičila zase. V skupini pa ni izbire, pojavi se situacija, katero hkrati hočem in nočem. Hočem, ker vem, da tako lahko stopim naprej in nočem, ker boli, ker moram delat na tem. V tem jaz vidim in čutim dragoceno podporo skupine. Bolečina izgubi svojo težo in svojo moč.
A.

Skupina za posameznike, zadnje srečanje. Spet sem “mama”. Strmim v obraz “hčerke” in ne zamrznem več, kot sem na enem izmed prvih srečanj v igri vlog z isto “hčerko”. Lahko čutim njo in ne izgubim sebe. Čutim, kaj se ji dogaja in ubesedim, preverim, zaznavam svoj odziv … Prihajava si nasproti, obraz “hčerke” se razjasni, moje telo se sprosti, napetost ni več, prideva do skupne rešitve … huuu kakšna sprememba od prvega srečanja. In to ne samo pri meni. Vsi smo se spremenili. In to samo v dvanajstih srečanjih te pomladi. Bili smo mame, očetje, partnerji, partnerke, hčerke in sinovi, sodelavci, podrejeni, nadrejeni … Vsak v svojem tempu smo drug ob drugem rastli in spoznavali sebe v odnosu do drugih. Ko smo igrali vloge in ko smo tiho spremljali “sošolce”, ki so igrali vloge, in opazovali ob tem kašni odzivi se sprožajo v nas, v umu in v telesu. Kako se mi telo in um odzove ob določenih besedah, povezanih tako s tonom kot s kretnjami in drugimi neverbalnimi sporočili sogovornika. Kakšna situacija mi sproži, da vzrojim, da se umaknem, da zamrznem … V sproščenih pogovorih smo odkrivali, kakšne nezavedne vzorce nosimo s sabo in kako se jih vendarle da spremeniti. Tudi z ozaveščanjem in vodenim treningom vlog. Vzorci so se spreminjali. Bilo je smeha in solz … in pozitivne podpore drug drugemu. Tako kot je v istem času vzcvetela pomlad, tako smo skozi igre vlog in pogovore zrastli in vzcveteli tudi mi. Oči nam žarijo. Hvaležni drug drugemu in terapevtu, ki nas je tako sočutno in hkrati odločno vodil skozi proces. Proces, ki ga privoščim vsakemu, da ga doživi.
B.

Sem razmisljala o svoji večkratni udelezbi na skupini in moram reči, da bi to priporočala prav vsakemu. Zakaj? Pred leti, ko sem se prvič udeležila vaše skupine, sem bila precej na začetku poti do sebe. Otepala sem se svojih pravih čutenj in novih spoznanj na vse možne načine. To je bila zame pot v neznano, v nov svet, ki ga ne poznam. To pa je že korak izven moje cone udobja, pa čeprav mi ni lepo. A mi je poznano in ne glede na težave domače. In potem pridem na skupino, kjer zvem o sebi, da nisem tako zelo dobra, kot mislim da sem. Dokaz za to je moj odziv v kateri izmed iger vlog. Trmasta kot sem bila, ne vem, koliko bi billa pripravljena sprejeti vaše besede brez izkusnje na *tistih stolih*. Tako pa sem skozi lastno izkušnjo in vaše besede spoznavala sebe. In trmasta kot sem bila, sem sklenila vztrajati na moji novi poti. Tokrat gre zame in za moje otroke, za to ni nič pretežko. Bolj kot boli že ne more boleti…ali pač, pa saj ni pomembno. Pomembneje je, da mi je dovoljena jeza, da je sprejeta moja žalost, da sram ni nič hudega … vcasih pride sovraštvo, no to bi pa rada še razćistila. Mogoče bi lahko rekla, da sem na zadnji skupini dobila največ, pa vendar ni čisto tako. Na prvi skupini sem dobila toliko in tisto, kar sem takrat potrebovala in bila sposobna sprejet. In enako mislim, da velja za vsako skupino, katere sem se ali se bom udeležila. Zato iz svoje izkušnje priporočam vsakemu, da se udeleži skupine veckrat oziroma tolikokrat, kolikor čuti potrebo. Seveda pa to ne pomeni, da v vmesnem času ne dela nič, nasprotno. Naj se udeležuje dogodkov, ki so v kakrsnikoli povezavi z delom na sebi, naj bere knjige za osebno rast, naj pridobljeno znanje uvaja v svoje življenje doma in v službi … in naj se čez cas spet udeleži skupine, ki mu bo dala nova spoznanja in potrditve.
Udeleženka iz Tržiča

Zadnji tedni so bili tako polni doživetij, zdaj, ko jih želim preliti na papir, pa misli kar ne pridejo na plano. Naj vseeno na kratko povzamem moje vtise o skupini. Predvsem mislim, da smo imeli res dobrega terapevta, ki se je znal prilagoditi razpoloženju skupine in nas je skozi sproščenost, včasih tudi smeh, ko je bilo potrebno, pa s svojim direktnim pristopom, vodil skozi naše zgodbe. Všeč mi je predvsem ta direktnost, sproščenost in humor. Všeč so mi bile razlage tega, kar smo doživeli “na stolu”, da se je lahko vklopil še moj racio, saj mi je še vedno pomembno, da razumem, kaj se mi dogaja, in tako tudi lažje ločim različne možnosti med seboj, kaj je prav in kaj ne.

Všeč mi je bilo, da ste poskusili opisati, kaj doživljam oz. razmišljam (tudi če kdaj ni bilo povsem točno), saj je v tistem momentu “na stolu” lažje izbrati med dvema možnostma, kot pa da ubesedim sama. V bistvu mi je všeč celoten koncept skupine, kot ste ga izvedli, in energija, ki je bila v skupini. Všeč mi je bilo, ko ste nas usmerjali na občutke v telesu. Všeč mi je bila diskusija, ki se je razvila po posamezni igri vlog, kjer so oz. smo tudi ostali delili svoje videnje in se ob tem naučili kaj novega. Tako smo dobili tudi informacijo, kako so nas videli drugi (v kolikor smo bili mi na “vročem stolu”, se opis drugih zna razhajati od tega, kako smo se videli sami). Všeč mi je bilo, ko ste med tednom odgovorili na naše mejle, če se vam je zdelo to potrebno oz. pomembno, oz. niste odgovorili, če se vam ni.  Všeč mi je bilo, ko ste se tudi vi vživeli v našo vlogo in ko ste z nami podelili tudi kakšno svojo izkušnjo. Všeč mi je bila naša prijetno hladna predavalnica, prostorna, prijetna. Všeč mi je bila razporeditev stolov. :) Všeč mi je bilo, da sem imela občutek, da se da z vami vse zmenit. Všeč mi je bilo, ko ste vedno znova ponavljali iste “mantre”, ko smo mi ponavljali iste vzorce (spodaj v p.s. je nekaj meni najljubših), da smo si jih zagotovo zapomnili. Všeč mi je bilo, ko ste znali pokazati tudi jezo, ko je šlo za vam pomembne teme, kot na primer postaviti se za otroke.

Pravzaprav je toliko stvari, ki so mi všeč, da bi bilo verjetno lažje opisati tiste, ki bi jih mogoče malo prikrojila. Tisto eno ali dve. Morda bi mi bilo nekoliko lažje, če bi na začetku skupine nekoliko (večkrat) razložili, kako poteka igra vlog, v smislu da se vživiš (lahko v kak pretekli dogodek oz. odnos) in skušaš opisati, kaj najbolj moti oz. kaj najbolj pogrešaš, kaj bi si najbolj želel, da bi lahko spremenil, če bi lahko spremenil eno stvar. Tisti, ki so bili prej že na delavnici, jim je bilo verjetno lažje, meni bi ta informacija morda kaj olajšala prve ure. Morda tudi če bi ta “navodila” ponovili večkrat, ne bi bilo nič narobe. Včasih se mi je zdelo, da so drugi govorili preveč, vendar mislim, da je bil to bolj moj problem, ker si nisem znala vzeti prostora. Glede preveč oz. premalo pa zase lahko rečem, da sem preigrala ravno prav različnih vlog, hči, mama, partnerka in sodelavka, da sem doživela spremembe na tistih področjih, ki so me najbolj tiščala. Vsega je bilo ravno prav, ne spomnim se, da bi bilo česarkoli preveč ali premalo.

Skupina, kot sem jo doživela, je bila res enkratno doživetje. Vedno znova me navduši, kako se v igri vlog odprejo teme, ki so nam skupne, in da lahko na ta način dejansko spreminjamo sebe in zapise v telesu. Ko se zavedam svojega telesa, se mi zdi prav neverjetno, kaj vse mi lahko pove, če sem nanj pozorna. Ko se učim zaznati in ubesediti svoja čustva, jih povezati z občutki v telesu in čustva upravljati, pa se mi odpira povsem nov svet, ki ga prej nisem (dobro) poznala. To sem želela deliti z vami. Prav vesela sem, da sem si vzela čas in ob pisanju tega maila še enkrat na hitro podoživela naša srečanja in prve misli, ki se mi vzbudijo ob misli na skupino.
R.

Vaši nasveti, morda takrat za vas dani mimogrede, me nosijo skozi vse viharje v službi in mi pomagajo sprejemati sebe in viharje znotraj in zunaj sebe. Nad svojo mizo imam na treh listkih napisano:

… sami verjetno ne morete narediti kaj dosti več, kot da se znajdete v tem (ne)sistemu in naredite zase(za druge), kar pač lahko…
… včasih je življenje pač tako. Vsakemu se lahko zgodi. Morda pa z zvezdico zaspanko ni bilo čisto nič narobe?! Sprožil se je pač val posledic, na katerega nimate vpliva…
 … ne moremo vsega kontrolirati, velja za vsakega, torej tudi za vas. In naslednje leto bo spet skupina in nova priložnost, da kaj naredimo skupaj
Se večkrat s hvaležnostjo spomnim, preberem in vam na daleč zaželim vse dobro. Iskrena hvala!
Barbara

Že pred leti sem prebrala kar nekaj knjig s tega področja, toda zdaj vem, da nisem razumela nič ali pa še celo narobe, saj nisem imela pravih temeljev, na katerih bi gradila. Zdaj jih imam, saj se zelo dobro počutim, kljub problemom, s katerimi se vsakodnevno soočam. Kaj sem dobila na skupini? Ogromno! Začela sem spoznavati doslej meni nepoznan svet čustev, saj sem doslej živela po nekih “pravilih” razuma, ki velikokrat povzročijo zatiranje čustev. Sporočil čustev nisem prepoznavala in prav tako jih nisem znala izraziti na pravi način. Veliko tega sem se naučila v skupini in spoznala sem, kako pomembno je moje odzivanje za pravi oz. dober odnos. Moje življenje je sedaj polnejše in lepše, zato se je vredno truditi. V skupini so se mi odprle tudi nekatere rane, ki jih je bilo potrebno očistit in zacelit. Te rane so me ovirale v vsakdanjem življenju, pa sploh nisem vedela zanje. Potrebno jih je bilo odpreti in skupina mi je do tega pomagala, sama jih nisem našla in tudi dvomim, da bi jih kdaj, ali pa bi rabila za to veliko več časa. Pa tudi dvomim, da bi se jih zavedla v kakšnih drugačnih situacijah, saj če dolgo živiš po nekih ustaljenih vzorcih z zatrto bolečino v sebi, se tega navadiš in vzameš za svoje. V skupini sem tudi začela spoznavati prava čustva in jih čutit. Svet čustev je zame nov svet in ta svet mi je všeč, v takem svetu želim živeti. Ne spomnim se, da bi bila kdaj tako zadovoljna sama s seboj, kot sem sedaj.
Ada Š.

Enostavno sem čutila, da ne morem nikamor, da vse, kar sem naumila, ne daje nobenih pametnih rezultatov, da rabim zunanjo pomoč, neke temelje za začetek. Predvsem pa, tisto bistveno, samozavest. Tako sem prišla v to skupino. Ni bilo enostavno. V začetku že. Po nekaj srečanjih pa me je spet zagrabil strah. Zdelo se mi je, da nikoli ne bom ničesar razumela, da sploh ne vem, kaj se mi dogaja, in da sem grozna (sram!) No, pa sem bila tudi dovolj trmasta, saj sem sklenila, da ne, ne bom nehala, da mora boleti, če se hoče roditi nekaj novega, da vam zaupam in konec. Všeč mi je bilo, da ste imeli ravno pravšnjo mero teorije in prakse. Zame je bilo vsako srečanje enako bogato, eno bolj drugo manj, nikakor se nisem dolgočasila. Mislim tudi, da bi potrebovala še lep čas take terapije, da bi lahko rekla, zdaj pa obvladam. Če sem trideset let delala iste napake, se ne morem spremeniti v pol leta, še vedno jih delam, napake. Ponavljanje situacij z istimi ljudmi sem sprejela kot trening, vaja dela mojstra. Všeč mi je bil tudi vaš osebni pristop. Da ste z nami delili tudi del svojega življenja, kadar je bilo to potrebno. Če veš, da je imel nekdo podobne težave kot ti, mu je lažje zaupati, da te bo razumel. In kaj sem se naučila? Kot prvo, naučila sem se ustaviti in prisluhniti svojim čustvom, jih bolje prepoznati. Tu mi je zelo koristila tudi delavnica Čutim, torej sem! Bila je res kot nadgradnja srečanj, oboje se je lepo povezalo v celoto. Pravo odkritje zame je bilo tudi to, da sem dojela, da mi je dovoljeno čutiti tudi “negativna” čustva, saj sem vedno živela z ljudmi, ki mi to očitajo, jaz pa se čutim krivo (ja, sedanjik, še vedno se mi dogaja, vendar je bolje, zares bolje). Ugotovila sem, da kljub temu, da znam dobro poslušati, ne znam dovolj kvalitetno poslušati, zdaj delam na tem. Najbolj pomembno, kar sem se naučila, je to, kako odreagirati v travmatičnih situacijah. To sicer ne pomeni, da tudi že znam, vendar imam vsaj pot. Kot sem že povedala, sem poskušala vse sorte, pa ni nič delovalo. Ko sem kaj na srečanjih poštekala, sem takoj poskusila tudi v mojem življenju. O joj, sem jih v začetku dobivala po nosu. Jasno, temu se zdaj samo smejim, sprobavala sem teorijo, ki je še nisem dovolj razumela. Sčasoma pa je to šlo vedno bolje.
Marjeta C.

Premišljujem se o današnjem srečanju, ki je bila se ena zanimiva izkušnja. Zdi se mi sicer, da takrat, ko je bil čas za to, v igri vlog, nisem najbolje izrazila svojih misli in občutkov, najbrž nisem kaj dosti povedala, mislim in upam pa, da mi bo šlo vsakič lažje in bolje. Upam, da imam glede tega prav; na čase se mi sicer zdi, da sem za pristne odnose nekoliko pomanjkljivo opremljena. :) Veselim se ze našega naslednjega srečanja, še posebej, če bo tako zabavno, kot je bilo današnje.
Romana

Prek vikenda sem šla obiskat očeta in ugotovila, da mi zelo dobro gre že samo tako, da v sebi postavim varno okolje, ki ga občutim, kadar igramo vloge tukaj pri vas v skupini. Zanimivo. Deluje. Velike spremembe se dogajajo. Zato se že veselim spet jutrišnjega srečanja.
Barbara

Vsekakor sem se nekaj naučila o sebi, določene stvari so se mi izkristalizirale, določene pa ne. Včasih sem že imela občutek, da vem, kako se je treba pogovarjati, potem pa sem spet zdrknila v čisto temo. Mislim, da bi bilo potrebno še zelo veliko prakse, da bi opustili stare vzorce, ki so tako zakoreninjeni v nas. Kljub temu opažam, da se določene težave dajo odpraviti, ne more pa ti nobena delavnica dati sposobnosti, ki se zahtevajo v določenih situacijah, ko je potrebna hitra in “pravilna” reakcija. Hitra tudi v tem smislu, da se znaš ustaviti in dati samemu sebi možnost pravilne izbire, take, kot čutiš, da bi morala biti, ki je v skladu s teboj ne glede na vse posledice. Vtisi s skupine so vsekakor pozitivni, kljub temu, da imaš med letom občutek, da se stvari ponavljajo in da ne veš več kaj novega povedati. Potem pa vedno znova ugotoviš, da kljub “enakim” zadevam vedno nekaj novega odkriješ in spoznaš. Mislim, da ni nikoli prepozno in da se je tudi po dolgih letih napak možno obrniti v drugo smer, je pa veliko težje in zahteva veliko trdega dela, tako da bi človek tako delavnico potreboval vsak dan in ne samo enkrat na teden, ker je potrebna korenita preobrazba
Nada Č.

Vtisov je veliko, občutki pri meni še prehajajo v misli. Koncept delovanja skupine se mi zdi zelo dobro zastavljen. Udeleženci smo bili strokovno vodeni, sledili smo bolj ali manj intenzivno in kljub vsemu vztrajali. Naučila sem se, čeprav bo treba še vadit, zdržat in ne pustiti, da te odnese. manj motovilit, manj pritiskat in kvalitetno se prepirat,…. Skupina mi je bila tudi v sprostitev, rada sem prihajala zaradi druženja.
Beti V.

Na skupini mi je bila najbolj všeč možnost igre vlog z različnimi osebami, tudi z »otroki«, čeprav jih v resničnem življenju še nimam. Spomnim se tudi prejetih pohval in potrditve, da uspevam s spremembami na sebi. Včasih mi je bilo že preveč besed in teorije, premalo tišine, pogosto sem imel občutek, da se preveč mudi. Želel bi kdaj biti tudi v vlogi »sina« pri obeh »starših« in da bi bil prostor malo večji.
F.J., Celje

Na skupini mi je bila všeč pristnost odnosov. medsebojno zaupanje ter občutek, da nimaš edini teh težav in da so rešljive. Všeč mi je bil tudi feedback po igri vlog in razmišljanja po njej. Bi si pa želela malo večjega prostora. Zaradi obiskovanja odprte skupine vem, da bom boljša mama in se tega kljub strahu veselim. Vedno večkrat uspem identificirati čustva, jih ločim med seboj, vedno bolje mi gre. Ne prevzemam več tolikokrat odgovornosti za čustva drugih, ki sem jih ponavadi ponotranjila, pa niso imeli zveze z menoj ali jaz z njimi. Imam več pozitivne energije za rešitev težav, uspevam vedno bolje postaviti meje sebi in drugim. Občutim ogromno spremembo pri osebni rasti.
S.H., Kranj

Da sem hodila na odprto skupino je bila zame posebna izkušnja dela na sebi. V igri vlog sem se odkrivala kot mati, hčerka in partnerka. Moje najpomembnejše življenjske vloge so mi pomagale najti nekaj izgubljenih delov sebe. Mislim, da je to zelo dobra pot, da odkrivaš sebe in s tem spreminjaš svoje odzive in na koncu svoje življenje. Obiskovanje skupine me je spremenilo in z veseljem se bom še udeležila vaše skupine.
A.P., Kranj

Strinjam se, da od igre vlog odnesemo več kot pri pogovorih, v tem se je Odprta skupina tudi tako razlikovala od večine »debatnih« skupin. Verjemite, da imam s tem kar nekaj izkušenj. Tisto, kar človeka zares premakne, je uvid, ki pa se lahko zgodi samo na podlagi izkušnje. Čas za debato (ne predolg) je pa tudi smiseln,  po moje zato, da si človek lahko razjasni, če česa ne razume. Kadar sem bila opazovalka, je bilo sicer zanimivo in mi je tudi razjasnilo marsikaj, nikakor pa ni isto kot če si sam v vlogi. Nikakor. Šele tam so pravi premiki. Čeprav sem večinoma šla z »odra« z občutkom, da ne bom nikoli nič štekala….. Ampak potem se mi je pa odprlo…. Ko sem kolovratila proti domu…..ali ob kasnejših doživljanjih….. Tisto, kar me je premaknilo, je res tisto, kar učite: da moraš sam priti v neko čustvo, ga podoživeti, da ga lahko prečistiš.
Marjeta C.

Na skupini sem se veliko naučila o sebi, mi koristi in mi še bo, ko bom zmogla vsa spoznanja tudi živeti. Všeč mi je način dela – igra vlog, ker se lahko odpreš in z vašo pomočjo napr. dialog spelješ do konca.Všeč mi je tudi vaš komentar na koncu igre vlog in tudi mnenje skupine je dobrodošlo in koristno.
Milena R.

Način dela v skupini je zame najboljši pristop do spoznavanja sebe in svojih čustvenih odzivov. Po vsakem srečanju sem odhajala domov za en delček bolj spravljena sama s sabo.  Na koncu lahko rečem, da sem veliko pridobila na sebi in svojih odnosih. Branje knjig, predavanja so mi dala teorijo, vendar šele v praksi – delo v skupini, mi je pomagalo, da sem doumela bistvo, ga ponotranjila in prenesla v svoje odnose. Hvala, zame je bilo včasih težko, vendar odrešujoče, doživetje. Upam, da bo skupina, s takim načinom dela, še naprej delovala.Želim si, da bi bila organizirana tudi skupina za pare. Kjer bi se lahko konkretno pogovarjali in se podpirali v medsebojnih odnosih, pri vzgoji otrok, pri starih starših, prijateljih, …
Andreja P.

Sodelovanje v Odprti skupini mi je bilo všeč, saj sem lahko jasneje dojemala nekatere situacije s starši in s partnerjem, kako lahko občutim svoja čustva in govorim o njih… Lahko rečem, da ne najdem stvari, ki mi ne bi bila všeč, le naporni so bili zame ti ponedeljki, saj so se srečanja začela po končani službi. Mislim, da je bilo vsega ravno prav, medsebojnih debat in povzetkov le-teh. Pri sebi opažam, da se sedaj lahko bolj mirno pogovarjam, zavestno odgovarjam in govorim, kaj mislim in čutim, čeprav mi včasih kakšno dejanje uide, se npr. naslednji dan spomnim, kako bi ga lahko bolje/pravilno izvedla, verjetno bi lahko tudi večkrat povedala, kaj čutim, razmišljam…. a vem, da navodila imam, še prakticirat je treba zavestno. Vem, da sem sedaj drugačna, močnejša in hodim po poti, ki je zdrava zame. Vesela sem, da sem sodelovala v Odprti skupini in jo bom priporočila prijateljem.
Tanja P.

Skupina mi je dala kar precej novih spoznanj in občutkov, s katerimi se vsakodnevno srečujem tako sam, kot tudi v odnosih z ostalimi. Velikokrat smo omenjali da ni navodil za življenje – tu sem dobil namig, da obstaja svinčnik in list papirja kamor si lahko napišem svoja navodila in ne le to, tudi prečrtati in znova napisati ni prepovedano! Delo v skupini mi je tokrat dodalo eno posebno dimenzijo, da se ne rabim truditi biti pravilen do kogarkoli (z vsemi v odnosu pridem v končni fazi do istih problemov/vzrokov) in mi tako ni potrebno ugajati, le poslušati sebe, se v miru sprejemati in v odnosu tudi znati neprizadeto prisluhniti. Čeprav so mi bila včasih spoznanja kruta, pa je njihovo priznanje tako olajšujoče, da me je potem radovednost kar sama vodila naprej po raziskovanju sebe – in kar naj tako ostane. Prav vse na delavnici mi je bilo všeč. Moram povedati, da sem vedno prišel v rahlem strahu – izpostavljanje pred ljudmi mi ni nikoli dobro delo, čeprav sem moral v osnovni šoli nastopati in tudi sedaj, ko imam v okviru službe kaka predavanja.  Očitno me res vleče v nekaj, česar se moram naučiti in premagati. Tudi, če kdaj nisem prišel na vrsto (mislim, da se je to zgodilo le enkrat), mi je bilo opazovanje drugih zanimivo in se mi je zdelo prav tako koristno. Nekako čutim, da se vam zahvalim, ker mi je bila delavnica tako iz strokovnega kot tudi organizacijskega vidika odlično izpeljana. Hm…le kdaj bodo te stvari vpeljali tudi v šole…
Iztok A.

Vtisi z delavnice so pozitivni, saj se na tak način največ naučiš preko lastne izkušnje. Predvsem se lahko preizkusiš v varnem okolju, kako deluješ, kako te doživljajo drugi ljudje in tako največ izveš o sebi. Seveda bi si želela tega še več, saj sem vsakokrat spoznala še kaj novega. Tudi ko sem samo poslušala druge, sem se večkrat zalotila, da enako delujem tudi sama in so mi bile njihove izkušnje dobrodošla informacija  oz. pomoč. Po koncu skupine mi odzvanja eno: biti pristen v odnosih (zmeraj odkrito govoriti o sebi in svojih občutjih). Sicer ne bi mogla reči, da mi to zdaj uspeva, se pa tega zavedam in se trudim uresničevati. Predvsem je veliko že, če znam prepoznati svoje občutke, čustva. Spremembe v odnosih so, sicer so to majhni koraki, vendar pa upam, da peljejo v pravo smer.
Mateja M.

Oba ciklusa sta bila koristna in sta bila dobra, vendar različna. Včasih me je terapevtkino vodenje malo mehkeje peljalo skozi dialoge, pri vašem pa ni bilo ovinkov. Kaj mi po skupini najbolj ostaja je, da povem z malo ali nič okrasnimi besedami bistvo. Se poizkušam zadržat prehitrih zaključkov povedanega, ker konec stavka lahko pove popolnoma drugačno vsebino. Odnos z možem je boljši, vendar naju še čaka nekaj “usklajevalnih” podvigov.
Marjeta L.

Neprecenljivo do-življenje, Hvala Izidor,hvala skupina,…
D.

Spoznanja, do katerih sem prišla s pomočjo skupine, so v moje življenje prinesla veliko sprememb na bolje. V odnosu do drugih vem, da se moram postaviti zase. S tem ne mislim, da imam samo jaz prav in da mora biti vse po moje, temveč da je prav, da svoje mnenje izrazim. Seveda pa se moram izražati in odzivati na pravi način, skladno s svojimi čutenji. A svoja nepravilna ravnanja spremenit in odpravit je težko. S pomočjo skupine sem spoznala čutenja ter se učila pravilnega odzivanja in izražanja. Nekaj mi je že uspelo spremenit na bolje, ostalo mi pa še bo, saj se bom trudila še naprej. Splača se, saj življenje dobiva lepše barve.
Ada Š.