Ker gre za izjemno pomembno točko v našem razvoju, ki se pojavlja v skoraj vseh vprašanjih, odpiram novo temo. Z veseljem bom odgovarjal na vsa vaša vprašanja. Upam, da bomo na ta način čim bolje osvetlili to res pomembno temo.
S tem ko se samo odvrnemo od staršev, morda celo prekinemo stike z njimi, nismo naredili prav veliko, zagotovo pa ne zadosti. Če želimo zaživeti SVOJE polno življenje, potem moramo ČUSTVENO oditi od doma oziroma staršev. Šele to nam namreč omogoči, da začnemo svobodno graditi sebe in svoj nov dom in družino. Fizična prekinitev oziroma fizični odhod od staršev sama po sebi ne pomenita nič kaj dosti. Nekdo, ki je povsem prekinil stike s starši, lahko ostaja z njimi čustveno bolj povezan, kot drugi, ki kljub nerazumevanju in slabemu odnosu s strani staršev, te stike ohranja. Če smo samo fizično prekinili stike s starši, preden smo se od njih čustveno diferencirali, namreč obstaja zelo velika verjetnost, da bomo svoje nerazrešene zadeve s starši prenesli v nov dom, svoj partnerski odnos in družino. Čeprav starše »odrežemo« iz svojega življenja, so nam ostala vsa nepotešena hrepenenja, želje in potrebe kot tudi zamere, krivice ter z njimi povezana jeza in prizadetost. Ne da bi se sploh zavedali, vse to vnašamo v druge odnose. Posledica tega je, da od partnerja pričakujemo, česar nam nikakor ne more dati (tega, česar bi nam morali starši pa na niso). Poleg tega pa ga krivimo oziroma smo pretirano prizadeti/jezni zaradi »krivic in napak«, ki jih počne. Upravičeni jezi zaradi konkretnega partnerjevega dejanja se nezavedno zraven pripne ogromno zanikane ali potlačene jeze do staršev. Zato je za dober in čim manj po nepotrebnem obremenjen partnerski odnos izjemno pomembno, da razrešimo oziroma uredimo svoj odnos s starši. Ponavljam: SVOJ odnos s starši in ne NJIHOVEGA z nami!! Prvo lahko in moramo, drugega ne moremo niti nam ni treba.
Kaj pomeni »urediti odnos starši«? Poenostavljeno povedano to pomeni, da sprejmemo, da so starši bili kakršni so pač bili. Da so se verjetno trudili po najboljših močeh in so pač dali, kar so zmogli in verjeli, da je najbolj prav. Vendar to sprejeti ne pomeni, da jim je to treba kar spregledati, jim odpustiti in nanje ne biti jezen. Prej nasprotno. Ker še precej pomembneje je, da sebi damo potrditev in priznanje, da z nami ni (bilo) nič narobe. Da se nam je zgodila krivica, za katero so, kljub morebitnim najboljšim namenom, odgovorni starši. Zaradi storjenih krivic, zanemarjanja, zlorabe, čustvene hladnosti,… povsem upravičeno čutimo jezo, tudi če starši tega niso počeli nalašč. Ne samo, da imamo vso pravico, da jezo čutimo, imamo enako pravico, da jo na dostojen način staršem tudi pokažemo in izrazimo. Kako se bodo oni na to odzvali sploh ni tako pomembno. Ključno je, da si dovolimo vse to brez kakršne koli slabe vesti začutiti, spregledati, pokazati in o tem odkrito spregovoriti. To je edina pot, ki nas resnično vodi stran od doma. Kar pomeni, da postanemo neodvisni in svobodni in sami odločamo, kaj je tisto dobrega iz primarne družine, kar bomo obdržali, česa pa ne želimo več in bomo opustili. Na ta način iz tega »kar bi morali biti« ali »so želeli/zahtevali, da smo«, postajamo »to, kar smo ali želimo biti«.
Če želimo to neodvisnost in svobodo, potem moramo pretrgati za nas škodljive vezi in odložiti škodljivo prtljago. Najboljši način za to je, da vsa zanikana težka čutenja (sram, jeza, gnus, prezir…) odložimo tja, kjer smo si jih naložili – doma. Ker naši starši niso zmogli sami opraviti s temi težkimi čutenji, so jih (nezavedno sicer) naložili na pleča svojih otrok. Če jim otroci to »nesejo nazaj«, naredijo uslugo sebi, saj se bodo tako lahko bolje spopadali s svojimi čutenji in svojo odgovornostjo zanje. Uslugo pa bodo s tem naredili tudi staršem, ki na ta način dobijo možnost, da nadaljujejo svoj osebni razvoj, kjer so se mu izognili ravno na ta način, da so svoje nerazrešene zadeve naložili na hrbte otrok. Sicer je malo verjetno, da bodo starši pokazali hvaležnost za to »uslugo«. Sem pa to zapisal, ker mnogo otrok na tej točki odreagira v smislu »tega pa svojim staršem ne morem narediti« ali »oni tega ne bodo razumeli« ali »nič ne bo drugače«. Vse to so ostanki otroških razmišljanj, ki vedno dajejo na prvo mesto skrb za svoje starše.
Pri vsem opisanem procesu »odhoda od doma« ne sme biti ključnega pomena sprememba staršev oziroma njihovega odnosa do nas. Če se ti kaj spremenijo ali ne, mi se moramo osamosvojiti in končno prevzeti polno odgovornost zase. Poleg tega pa nas čaka še odgovornost za svoje otroke. In na tej točki se moje »obtoževanje staršev za vse«, ki se mi je nekajkrat očitalo na tem forumu, konča. Otrok do vstopa v puberteto praktično nima nobene odgovornosti za odnos s starši. Kakršenkoli že je, je to zasluga ali krivda staršev. S puberteto, ki je v svoji osnovi obdobje priprave na samostojno življenje, se otrokova odgovornost počasi a stalno povečuje. Ta odgovornost pa je omejena na odnos do sebe in svoje odnose do drugih. Nikakor pa tu ne gre za prevzemanje odgovornosti za odnos staršev do njega!! To seveda pomeni, da ne glede na to, kakšne starše smo imeli, smo, recimo, po 20 letu odgovorni za svoje življenje. Starši so torej krivi ali odgovorni, kako usposobljeni in pripravljeni smo prišli na rob odraslosti, mi pa smo odgovorni, da svojo odraslost in zrelost stalno razvijamo.
Če starši s svojim odnosom otroka pripeljejo do tega, da mu enostavno ne ostane druga možnost, kot da z njimi prekine vse stike, so mu naredili spet novo krivico. Ne samo, da na ta način izgubi starševsko oporo in razumevanje, izgubi tudi možnost, da bi svoje krivice, zamere, travme, neizpolnjena hrepenenja razrešil v odnosih, kjer so nastali. Zato bo tak otrok vse te stvari preigraval v drugih odnosih, ob tem pa seveda imel ogromno težav. Zato je moj nasvet, da vseeno poskušamo obdržati odnos s starši, saj so nam ti dolžni vsaj to, da na njih »treniramo« in poskušamo popraviti zamujeno v svojem razvoju. Za nas izjemno koristno, če se naučimo v odnosu s starši odkrito povedati, kar mislimo in čutiti, se postaviti zase ter PRENESTI njihovo reakcijo. Ravno pri slednjem se nam običajno najbolj zalomi. Starši namreč odlično poznajo razpoke v naših obrambnih zidovih. A dokler se teh razpok ne naučimo zavarovati pred starši, jih bodo izkoriščali tudi drugi. Za otroka je reakcija starša pomembna, saj je od njih odvisno njegovo preživetje. Za odraslega pa reakcija staršev ni več usodnega pomena, saj zmore sam poskrbeti zase. Kljub prej napisanemu, je žal včasih vseeno bolj modro, da se za nekaj časa odmaknemo od staršev, da si v miru naberemo dovolj moči, da bomo nekoč zmogli s starši dokončati nezaključeno. Če pride do tega, ni treba imeti nobene slabe vesti. V resnici otrok NIKOLI NE MORE ZAPUSTITI svojih staršev. Lahko samo sprejme, da so ga STARŠI ZAPUSTILI. In počaka, če se bodo odločili, da ga spet poiščejo. Vmes pa se spopada z žalostjo zapuščenega in nikoli v resnici sprejetega otroka.
Zaključil bi z mislijo iz odlične knjige Družine in kako v njih preživeti: »Zreli (odrasli) smo takrat, ko se lahko vrnemo domov in od svojih staršev čisto nič več ne pričakujemo.« Kako vemo, da res nič več ne pričakujemo in da se v to samo ne prepričujemo? Če nič več ne pričakujemo, potem nas starši tudi (močno) prizadeti ne morejo več. In živimo svoje življenje tako, kot čutimo in mislimo, pa če se starši s tem strinjajo ali pa ne.