Stara sem 22 let in z partnerjem sva skupaj že nekaj let. Zadnje leto sva se vselila skupaj v stanovanje, še pred tem pa se je partner strinjal s tem, da za vikende še vedno odhajam domov (še vedno sem študentka). Domov sva skupaj odhajala dober mesec (tudi on je doma v istem kraju kot jaz), sedaj po slabih dveh mesecih pa je zahteval, da se domov ne vračam več in proste dni preživljam z njim v stanovanju, v nasprotnem primeru pa so sledila obtoževanja, poniževanja in grožnje po prevari.
Moji odnosi doma z staršema niso odlični – oziroma starši mislijo, da so, saj sem svoja občutja in čustva vedno dobro skrivala pred njima, da bi ju zaščitila ali pač z razlogom, da mama ne bi začela jokati, oče pa besneti z svojo nerazumljivostjo. Kakršnakoli že sta, še vedno ju imam zelo rada, prav tako pa imam zelo rada tudi partnerja in že nekaj let me ti odnosi silijo v precep, ali izbrati parterja ali starša in ob tem se počutim res grozno, samo ter ranjeno.
Priznam, včasih bi raje vikende preživela s partnerjem, a me ta potreba oziroma obveza (kaj bodo starši rekli če me ne bo domov, ali bodo jezni, ali se bo mama prepustila svoji trmi, ali bo naslednjič bolje, naslednjič bom zagotovo dobila potrditev) vedno znova in znova potegne nazaj domov in kot da se v tej situaciji ne bi počutila dovolj samo, ranjeno in potrebno pomoči, doživljam poniževanje in zavračanje še s strani partnerja, kljub temu, da ga prosim le za pomoč in čas.
Zavedam se tega, da se tudi partner počuti samega, žalostnega in izdanega, ko za vikende odhajam domov – ampak ali je to res samo moja naloga, da poskrbim za to, da se ne bo tako počutil? Že celo življenje samo skrbim za druge, nisem pa dovolj močna, da bi se postavila na svoje noge in upoštevala svoje želje ter občutke. Ob veliko življenjskih precepih sva se z partnerjem znašla, se pogovorila in skupaj prebrodila težave, a na tem področju skupnega jezika ne najdeva, zato iskreno prosim za vaš nasvet kaj storiti in odgovor na to ali ravnam napačno.
O:
Verjetno vam bom najlaže odgovoril, če izpostavim tale vaš stavek: “Že celo življenje samo skrbim za druge, nisem pa dovolj močna, da bi se postavila na svoje noge in upoštevala svoje želje ter občutke.” Morda se ravno v tem skriva vaša ključna naloga: da to nehate početi in končno sebe postavite na prvo mesto. Kaj bi to konkretno v vašem primeru pomenilo:
– da se nehate ukvarjati s tem ali boste ustregli fantu ali staršem in se vprašate, kaj bi vi v resnici radi, kaj sploh počnete iz sebe in zaradi sebe
– da se nehate kriviti in biti odgovorna za to, kako se počuti vaš fant, mati, oče,…
– da nehate dopuščati drugim, da vas ponižujejo in grozijo (fant), da vas izsiljujejo z žalostjo (mati) in so do vas nasilni (očetovo besnenje)
– da nehate skrivati svoja resnična občutja pred fantom in starši
– da preverite globoko v sebi ali si res želite zaradi sebe k staršem ali vas tja žene dolžnost, strah pred obtoževanji in manipulacijo in hrepenenje, da bosta končno postala vsaj malo prava starša
Bistveno lažje mi je seveda svetovati, kaj bi morali narediti, kot pa KAKO to spraviti v prakso. Upam pa, da vam zgornje vrstice nakazujejo vsaj smer vašega delovanja.
Da vse to še vedno dopuščate, obstajajo (v vaši podzavesti) neki razlogi. Eden glavnih zagotovo strah pred zapustitvijo in strah pred samostojnim življenjem brez staršev. Dokler teh, za vas zdaj še prehudih strahov, ne boste uspeli ublažiti in dokler ne boste dobili več osebne trdnosti in samozavesti, vam vse znanje o odnosih ne bo pomagalo, saj boste kljub temu v trenutku, ko bodo močno pritiskali na vas, spet podlegli. Vaša naloga je torej, da se okrepite do te mere, da boste fantu jasno znali povedati in pokazati, da vas nima pravice poniževati in pri tem vztrajati tudi za ceno prekinitve odnosa. Da boste materi, ko bo začela izsiljevati s svojim jokom ali besnečemu očetu umirjeno rekli, da naj takoj nehata ali pa boste odšli oziroma sploh nehali prihajati. Vem, da vas ob tem kar duši, ampak to ne spremeni tega, da boste enkrat to morali narediti ali pa boste vedno “v službi drugih”. Nič ni narobe z vami, če tega še ne zmorete. Pri starših, kot jih opisujete, je to dokaj logično. Vendar se jim morate naučiti postaviti meje in se zavarovati. Če tega ne zmorete in doma nimate možnosti umakniti se na varno, potem bi kazalo razmisliti, da se za nekaj časa nehate vračati domov. Kot sem že nekajkrat napisal na tem forumu, se je težko “pozdraviti” s pitjem iste vode, zaradi katere ste zboleli. Glede na vašo mladost bi vam vseeno svetoval, da ostanete v stiku s starši, a pri tem ne pričakujte, da se bosta spremenila. Ta stik bi vam predvsem omogočil, da na njima “trenirate postavljanje zase”. Ko boste zmogli pri njima, boste fantovo poniževanje “pospravili” z levo roko.
Kar se tiče vajinega odnosa s fantom, se mi zdi zelo pomembno ali sta si vidva ustvarila nov dom ali samo “živita skupaj”. Tudi sami še uporabljate izraz, da greste “domov k staršem”. Ne glede na prej opisano o starših bi v tem primeru fant moral razumeti, da imate še vedno svoj dom in ne samo, da imate pravico, da se vračate vanj, ampak je to celo normalno! Če ima težave, kaj početi s sabo čez vikend, zakaj potem ne gre z vami in vas podpre na vaši poti v osamosvojitev od staršev?
Kot vedno se bosta s fantom morala odkrito pogovarjati, če bosta želela kaj rešit. Vendar se je treba za odkrit pogovor za začetek zavedat, kaj te sploh mori. Po fantovem obnašanju bi prej sklepal, da niti njemu ni najbolj jasno, kaj ga peha v tako nesprejemljivo vedenje. Če še sam ne ve, kako naj vam to pove? In če še sam ne ve, kako naj ga vi razumete? Sem vam uspel vsaj malo nakazati, v kakšen nemogoč položaj se spravljate, ko ga skušate razumeti in mu ustreči. Ne morete mu!
Dilema ni ali fant ali starši. Dilema je koliko in kako biti s fantom in koliko s starši. Ampak ta dilema je samo navidez pomembna, pod njo se skrivajo precej bolj pomembne in usodne.