Z menoj je pa takole. Živela sem sama z mamo do 21.leta. Oče naju je zapustil pri 2 letih moje starosti, oz. ga je mama nagnala, ker je bil alkoholik (ko sta se spoznala je bil sicer trenutno ok, potem ga je mami poslala na zdravljenje in tablete, ampak mu ni zneslo). Mami, se mi zdi, je pomenil največjo in najbolj bolečo izkušnjo v življenju. In kot edinka in mamina puncka si lahko samo predstavljate materine spodbude k samostojnemu cloveku in grajenju samozavesti – tako je, ni jih bilo…nisem smela ziveti svojega zivljenja, tako bizarno je slo, da nisem smela poslusati glasbe, ki sem jo hotela, imeti posterjev od kaksnih “narkomanov” na vratih, imeti fantov z dolgimi lasmi, nisem smela studirati kar sem hotela. Ni zaupala vame. zato tudi jaz nisem vase. Mami se je namrec neprestano bala, da ne bi koncala tako kot oce in mi dopovedovala, da sem njegov karakter in, da mora imeti ona zato tak nadzor nad menoj… Tako sem cim prej odletela iz krempljev sveta, ki mi ne pusti dihati… ki mi govori, da nisem sposobna delovati sama, da se bom zafurala, nikoli nic naredila, razen, ce ne bom imela njenega ostrega nadzora… Cutila sem, da me dusi, da moje odlocitve, tj. odlocitve o mojih prijateljih, mojem studiju, mojih fantih, se pravi o celem mojem zivljenju sprejema mama, zivim zivljenje mame in ne svoje zivljenje… Tako banalni primeri so bili! npr.če njej ni bilo kaj všeč, npr. če je bil njej fant videti neprimeren, ze po nacinu hoje, ga je zasmehovala, ko sva bili sami in podobno, za take malenkostne stvari, kar je bolelo, bolelo je mene, ker je prizadela mojega fanta, ker ni spostovala moje odlocitve, vseeno so prisle njene besede v mojo podzavest in na koncu se je zgodilo vse tako, kot je rekla ona. Kot lutka sem bila. Ostajala sem sama, zmedena.
Potem sem se preselila k fantu, ki ga ni prenasala. Bila sem med dvema ognjema, kritika mame do fanta in obratno je sla preko mene, podzavestno so njene besede spet vplivale na najin odnos. ga zrahljale, naredile za bojisce, nisem vec vedela koga naj branim. samozavestna nisem bila prav nic, verjela sem namrec, da ima mati prav, da me bo fant prevaral, unicil, da ni pravi zame… In tako sem vseeno kljubovala, ceprav sva se s fantom cisto ohladila, sva se odlocila za poroko. da bo le ta kaj popravila. kar je neumnost! Pa sva sla po pol leta narazen, in ostala sem cisto sama. Mama, ki je nasprotovala moji poroki, mi je samo rekla: “saj sem ti rekla” ko sem prisla domov in to je bilo zame huje kot locitev. Poraz. Priznati, da je mama vsemogocna in da edino ona lahko upravlja z mojim zivljenjem…
Ko sva ugotovili, da skupaj ne moreva ziveti, mi je dala svoje stanovanje brezplačno. Zato sem ji hvaležna. Pa sem se pobrala. Sla sem k psihoterapevtu, ki mi je svetoval, da ne smem spreminajti mame, da naj jo sprejmem, kot je in naj si ne dovolim, da bi ne zivela svojega zivljenja… Te besede so pomagale. Pocasi sem sestavila sebe. Zamenjala sluzbo in pozabljala na fanta, zacela drugace gledati na odnos z mamo… In ni bilo nobenih problemov, dokler nisem spoznala novega fanta. Ko je mama zacutila, da se imava rada, je nastal problem… Ni ji bilo vsec, da je star (10 let je starejsi od mene, jaz sem 30), ni ji bilo vsec, da nima premoženja, nima lastnega stanovanja, da zivi pri starsih, da nima vsaj 2000€ plače in da nimava prihodnosti skupaj… In mi je vse lepo povedala. Fant je krasen, cudovit.,topel. Ima stalno sluzbo, ni pa direktor. Celo razume mamo, mene. Ne obtozuje, pomaga mi, da jaz gledam nanjo od dalec, da me ne prizadane… Moj zascitnik je in v veliko oporo mi je. Zelim preziveti svoje zivljenje z njim, cez kako leto pa imeti otroka z njim. Najhuje je, da kljub temu, da sedaj zivim stran od mame, ima ona od casa do casa izpade, klice me po telefonu, da naj resno razmislim kaj delam, da ji on ni vsec, da bova zivotarila in mi proba podtakniti dvom. Me strasi… veste kaksen sovraznik je strah! Na zacetku me je spet bolelo. potem sem potegnila crto in videla vzorec vseh svojih vez, ni bilo namrec veze, kjer ne bi pustila, da bi mi jo razrahljale mamine kritike in bojazni. Bivsi moz je bil namrec bogat, ampak ga je definirala kot notranje agresivnega…, da ima v sebi crno energijo… tako zelo me sciti, da mi skoduje. To sedaj razumem. Tezko pa bom sprejela, da se moje srece ne bo mogla veseliti z menoj. Hotela sva s fantom graditi hiso pri nas, pa me je minilo. Mislim namrec, da karkoli naredim, kogar koli imam, ne bo primeren, vedno bo nekomu nekaj manjkalo… In tako dalec sem ze sla, da sem hotela najprej njo vprasati, ce imam, lahko otroka z nekom ali ne… Grozljivo je, kako majhno sem se pocutila takrat, hvala bogu, me je ta misel se posebej streznila. Pa vzorci, ki sem se jih zacela zavedati.
Delujem kot da sicer ze vse vem, In sem se odlocila. Vseeno pa se bojim, da me bo moja podzavest spet izdala. Cutim, da bom ostala potem cisto sama in brez otrok. In res bom zalostna kraetura. Kot mama. Ki nikoli ni imela vec nobenega. Kako naj ji torej pomagam? Ali naj se ne vtikam vanjo? Kaksen odnos naj imam z njo? Tak kot ga ima ona z mojim partnerjem (manj ga vidi, raje ga ima, poniževalen)? Predlagala sem tudi skupinsko terapijo (jaz in ona), kar se seveda ne bo nikoli zgodilo. Ona ima namrec vedno prav. Kaj vi menite?
O:
Najprej bi vas spomnil na nasvete, ki vam jih je dal psihoterapevt. Se jih držite? Temu, kar vam je rekel, namreč ni treba kaj dosti dodati. Ne vem, koliko se zavedate, ampak še vedno čakate in upate, da se bo mama spremenila. Žal se po vsej verjetnosti ne bo. Tudi če se po kakšnem čudežu bo, vi na to ne morete več čakati, saj s tem zapravljate leta svojega življenja. Navajeni ste, da je mami odločala namesto vas. Dolgo časa je bilo to za vas udobno, saj vam je bila prihranjena težavnost odločanja in predvsem sprejemanja posledic za svoje odločitve. Vendar ste zaradi te “udobnosti” precej nepripravljeni na samostojno življenje, strah vas je sprejemanja odločitev. Ste negotovi, nesamozavestni, predvsem pa zbegani, ker ne veste, na kaj se opreti pri odločitvah. Čemu ali komu sploh zaupati? Na podlagi česa? Zelo napačna vzgoja posesivne mama vas je na prag odraslosti pripeljala povsem nepripravljeno. Zato se še danes po nasvete in oporo obračate na mamo. Ni namreč ona tista, ki se vtika v vaše življenje, ampak ste vi tisti, ki ji omogočate, da se vedno znova vrača in vmešava v vaše odločanje. Ker se sami niste sposobni. Predvsem pa zato, ker se bojite njenega “saj sem ti rekla!” Niso moški (tudi vaš oče ne!!) tisti, ki so vaši materi “uničili” življenje. To si je storila kar sama. Noben moški nima te moči. Vaša mama se je odločila, da bo eno bridko izkušnjo posplošila kar na vse moške. Za krinko skrbi za hčerko pred temi “nevarnimi” in “obupnimi” moškimi, se skriva groza pred izgubo edine osebe, ki ji na nek način še ohranja smisel v življenju. Če izgubi vas, če vi slučajno ustvarite srečen odnos z moškim – se njej podre vse. Ne samo, da ostane sama, podre se ji vse, na čemer je zgradila svoj gnev in se zaprla pred življenjem. Njena skrb, da bi vas obvarovala pred življenjem in moškimi, ni nobena skrb, ampak čisto preprosto rečeno – zloraba. Namesto da bi vas pripravila za samostojno življenje, vas je oropala vsega, kar bi vam to omogočilo. Zato da bi ostali odvisni od nje, da ne bi ostala sama, da bi imela “za koga živeti”.
Verjetno sem v zgornjih vrsticah vašo mamo prikazal kot pošast. Naj v njeno “obrambo” povem, da zelo verjetno čisto nič od tega ni naredila zavestno. Da je vse počela z najboljšimi nameni. Naredila je tisto, kar je zmogla, na način, za katerega je verjela, da je pravi. Vendar to V NIČEMER NE SPREMENI dejstva, da vam je s svojim ravnanjem povzročila ogromno škodo. In vam jo povzroča še naprej. Ker ste zdaj že odrasla ženska, bi moral napisati, da si škodo povzročate še naprej sami, mama vam pri tem samo pomaga.
Kaj narediti? Skupinska terapija z mamo bi seveda lahko pomagala, ampak brez mame je pač ne morete izvajati. Zato omejite vse stike z njo, ki vam povzročajo stisko in prekoračijo vaše meje. TAKOJ ustavite vsako njeno vtikanje v vaše življenje, kritiziranje vaših partnerjev. Ne dovolite ničesar kar vas jezi, žali ali ponižuje. Vzemite svoje občutke resno. Če ste jezni na mamo, ji to pokažite. Skratka – ustavite jo! Ne prepričujte jo, ne razumite jo, ne prosite jo, ne spreminjajte jo. Samo ustavite, prekinite jo. TAKOJ! Če ne odneha, pojdite stran ali prekinite telefonski razgovor. Naj mama pride od vas kot mama, z vsem spoštovanjem in primernim vedenjem. Če oziroma dokler tega ne zmore, od nje nimate čisto nič – razen še večje škode. Če ne bo šlo drugače, če vas bo vedno znova uspela zmanipulirat, vsaj začasno lahko prekinete z njo čisto vse stike. Če se boste znašli v prehudi stiski, se obrnite na partnerja, prijatelje, terapevta,… – kogarkoli, samo na mamo ne več. Čas je, da odrastete, da se začnete odločati po svoje. Pa kaj, če se boste zmotili. Življenje vam bo ponudilo vedno nove možnosti. Seveda, če se ne boste zaprli pred njim, tako kot se je vaša mati. Boste živeli njeno življenje ali si boste upali tvegati drugače. Vam je lahko slabše kot njej?! Pojdite svojo pot in počasi boste eno za drugo odpravljali težave, ki vam jih je pustilo vse prej kot prijazno otroštvo.