Stara sem nekaj čez 30, imam partnerja, dve hčerki (stari 14 in 7 let). Otroštvo in najstniška leta sem imela vse prej kot rožnato. ko je mama zanosila, je pustila mojega očeta in šla rodit k svojim domov ter me tam tudi potem pustila (pri teti, babici in dedku). Ne spominjam se dogodkov, ker sem bila premajhna, mi je pa ostala brazgotina, da se nisem nikoli doma počutila res doma. Mama je torej odšla, ker je imela službo (gostinstvo) 300 km od svojih staršev, menda je prihajala in me vedno znova zapuščala. Baje si je že pred rojstvom mene našla drugega partnerja, s katerim je imela potem še enega otroka. Ta partner je bil nasilen in alkoholik, mene je (tako mi je povedala teta) ko sem bila stara cca. 2 leti, prestrašil in pretepel, da sem komaj spregovorila. Z bratom sva potem odšla živet z njo. Spet si je našla tretjega, s katerim se je potem tudi poročila in ta je postal moj očim. Moram reči, da se v njegovi bližini nisem nikoli počutila varno, najbrž še v mamini ne. Ja, bila sem nezaželjen otrok, ki je vedno delal težave. Z bratom je bilo drugače, saj je bila vedno ob njem, še danes je njen angel varuh, star je 30 let. ko sem bila stara 13, 14 let, me je očim začel otipavati po prsih. Še danes se v živo spomnim vseh občutkov ob tem početju: gnus, sram, jeza, žalost…. Tega žal nikoli nisem mogla na pravi način izrazit. ostalo je v meni, zabetonirano. Mama je za to vedela, vendar ni nič kaj posebno ukrepala, spomnim se njenih besed: “pa kaj jo nonstop šlataš, no”. Bila sem v družbi, pa me je prišla s palico iskat, me zmerjala s kurbo, očim pa me je doma namlatil kot psa in mi zlomil nos. Ok, nekako sem preživela. pri 18 sem spoznala partnerja, odšla k njemu, zanosila, dobila sva prvo hčerko. Partner je pač prav tako s svojimi travmami, tako kot je, ampak njegove niso tako hude kot moje. Pri njem je šlo bolj za pomanjkanje očetove prisotnosti in pretirana pozornost mame. Bil je njena čustvena opora. Partnerja sem enkrat vmes zapustila, odšla z drugim, hčerko vzela s seboj. Moram rečt, da sem tudi sama bila čustvena razvalina. Iskala sem pozornost pri moškemu, ki mi je namenil vsaj malo pozornosti. Ni mi bilo do seksa, samo pozornost in naklonjenost sem rabila. Zavedam se, da sem s tem najbolj prizadela sebe, saj sem se vedno znova počutila zavrnjeno, manjvredno…. S partnerjem sva spet prišla skupaj, nekako nama je uspelo prebrodit krizo, samo navidezno. Zaželela sva si še enega otroka, bolj na mojo pobudo in dobila sva še eno hčerkico. Pozabila sem omenit, da me njegova dva nikoli nista sprejela, po tem, ko sva šla narazen pa sploh ne. Ko se je rodila druga hčerka, je tast sploh ni hotel priti pogledat in danes šele vem, kako je to mojega partnerja prizadelo. Večno sta manipulirala, pa zakaj nič ne pridemo, nič ne pokličemo, tašča je otroke ščuvala proti meni, jima govorila grde stvari o meni. To mi je povedala tastarejša hčerka, ki je lani prav prosila, naj jo pridemo iskat, ko sta bili obe na počitnicah pr tašči in tastu. Za hčerki sem vedno lepo skrbela, ma vse bi dala zanju.
Tudi za moje starše nisem nikoli bila nič vredna. Mati me je večkrat poklicala in mi najprej rekla, ja kaj pa nič ne pokličete, zakaj pa nič ne pridete. Pa skoraj vsak vikend smo bili tam, sama zelo nerada, hodila sem bolj zaradi dolžnosti, da jih grem pogledat, zdelo se mi je da moram, čeprav mamine naklonjenosti nisem nikoli čutila. Enostavno je hladna kot špricar. Ni mi bil všeč njihov odnos do mene, kot do matere svojih otrok. Karkoli sem rekla, glede vzgoje mojih hčera (pa nič slabega), enkrat mi ni bilo prav, da bi moja polsestra peljala hčerko v šoping po Ljubljani, to je bilo butasto, češ kakšna si pa ti bila kot otrok, se še spomniš. Naslednjič, ko se je mlajša hčerka gugala na gugalnici pri mojih doma, pa je tista gugalnica slabo pritrjena, pa sem pač rekla očimu, naj je preveč ne guga, ker to ni u redu pritrjeno, pa sta me oba z mamo napadla, da če sem normalna, da kaj kompliciram, da sem zmešana… Naj povem še, da je očim rahlo neuravnovešen, je alkoholik in živčni človek. Tašča in tast sta prav tako vedno zaničevala vse kar je bilo v zvezi z mano, jaz pa sem se seveda pustila. Dokler mi ni lani počil film. Sita sem bila njihovih fint. Nikoli se nisem znala postavit zase, vso krivdo za vse sem vedno znova prevzela nase. Ko me je mama nazadnje poklicala, je seveda dvakrat pozvonilo in prekinilo. Nisem je hotela poklicat nazaj, ker mi je ta njen način šel blazno na živce. Potem pa kliče polsestra, da kaj se grem, zakaj ne pokličem mame…. Rekla sem, da mi gre pač ta njen način na živce. spet sem bila slaba, češ kakšna sem…
V tem času sem si poiskala psihoterapevtko, ker sem jo res rabila. Tudi s partnerjem sva šla že čez marsikatero krizo. Težave v spolnosti, meni npr. ni pasala, pa je to vzel kot da njega ne maram, pa ni govoril z mano, … Jaz sem seveda imela slabo vest, pa sem seksala zato, da je bil mir,… Torej hočem povedat, da mi je lani prekipelo, zaradi vsega. Terapevtka mi je pomagala, tudi s partnerjem sva šla skupaj tja. Svojim staršem sem povedala, sicer po telefonu, da kaj me muči, da imam travme zaradi otroštva (zlorabe…), da rabim mir… Mama je rekla, da ona nič ne ve o tem, da zakaj pa nisem prej nič povedala (ja komu le). Teti je rekla, da sva z partnerjem materialista in da ziher hočeva denar… Grozno. Svojima hčerama sem razložila zakaj gre, danes se veliko več pogovarjava tudi s starejšo hčerko, s partnerjem tudi. Z mojimi starši sem zaenkrat prekinila stike, hčere ne upam voziti v bližino očima, polsestra in polbrat se mi ne oglasita več. Tudi z partnerjevimi starši sva poskušala razčistit glede vmešavanja, povedala sva, da otroci ne bodo več prišli na počitnice, če bosta govorila čez mene, to je partner razčistil, pa sem ga komaj prepričala, najprej je rekel, da naj kar sama, da on tega pa ne more… Mati manipulira z njim, češ da je več ne mara, da je ne spoštuje,… Tudi njemu je hudo, vendar zdi se, da nama bo šlo skupaj naprej. sekirava se edino, kako otrokom na prijazen način posredovati, zakaj je tako in zakaj ne gremo več k mojim staršem ali njegovim. Jasno sva pa hčerama povedala, da lahko stare starše pokličeta če želita, in da nimava nič proti obiskom. Nihče od njih pa se ne javi. Se še ubadam z občutki krivde, vendar če želiva midva predvsem pa jaz zaživeto polno življenje, sem se pač morala rešiti teh ljudi, ki so mi povzročali samo bolečino. Morda način ni bil pravi, sem pa zmogla edino takole. Kaj menite?
O:
Seveda ste naredili prav. Če je bil to najboljši način, ki ste ga zmogli, potem je bil tudi pravi. V zvezi s tem vam ni treba imeti res nobene krivde. Vaša osnovna pravica in hkrati dolžnost je, da zavarujete sebe in svoje otroke. Glede na to, kar so vam počeli starši oziroma skrbniki, je način, kako ste to naredili, zadnja stvar, ki bi vam jo kdo lahko očital. Je pa za vami težko otroštvo in odraščanje, ki vam je zagotovo pustilo precej neprijetnih posledic. Zato je še toliko več vredno, da ste se postavili zase in svojo družino. To, da kljub vsemu otrokom puščate stik s starimi starši, kaže na vašo zrelost. Ko gre za otroke, je treba zamere in težave z drugimi dati na stran in se vprašati, kaj je zanje najboljše. Seveda pa jim je potrebno dati ustrezna pojasnila. Skratka: še naprej sledite temu, kar čutite, znebite se nepotrebne krivde, zavračajte vsa dejanja staršev, ki vam ne ustrezajo. Takim staršem (koliko so to sploh starši?) niste nič dolžni.