Zelo rada prebiram odgovore in vprašanja na tem forumu. Prebrala sem obe knjigi C.Gostečnika, in našla marsikaj zanimivega. Muči me samo eno vprašanje- kaj je to vse, kar lahko pričakujemo od življenja, ali je še kaj več?
Naj razložim. Imava 3 otroke, najmlajši je še ravno shodil. Letos sem ugotovila, da me služba ne veseli več, zato sem si poiskala boljšo- a problemi so ostali. Nikoli nisem zadovoljna. Delam v šolstvu in vem, da me delo izčrpava. 2x na teden tečem, da se malo sprostim, več žal ne uspem. Mož je letos čisto ponorel s športom. Včasih gre v nedeljo na kolo, ali zjutraj pred delom na tenis- naj gre. Tudi delo doma si delimo. otroci pomagajo,jaz pa sem vseeno tako utrujena…. sedaj bodo počitnice- moja misel pa je edino- ma kake počitnice, če pa sem glavni animator za deco- saj sem vendar doma.
Otroke imam rada, res, a včasih si zaželim, tople besede tudi jaz. Moti me, ker me mož nikiloi ne pohvali, vedno komentira, kako sem debela ( saj sem se res, ker imam 80 kg), jaz pa kuham, skrbim za vse…. ob vsem tem pa sem razočarana, pa še sama ne vem kaj mi manjka. Naj dodam še to, da tudi s starimi starši nimamo lepih odnosov- žal.
Moje matere mož spleh ne prenese več,meni reče da ji postajam vedno bolj podobna vem, kriva pa sem sama, ker ji ne znam postaviti meje- še vedno me ima v oblasti. Ampak zdi se mi, da tako, kot moja mami ni nikoli imela lepe bersede zame- npr, ko pridemo reče- si se zredila, kako rit pa imaš, ali pa: pri tvojih letih jaz nisem bila tako debela, je tudi moj mož nima-zapadla sem v isto razmerje.
Naj dodam še to, da sem se zbunila, ji svoje povedala- da se nikoli nisem počutila podprto doma, da me niso podpirali, ko sem bila v študentu sem ji še za jajca plačevala doma, od 21. leta se preživljam sama še studentski dom sem si sama plačevala s štipendijo, potem pa sem odšla v najemniško stanovanje… a njo to nič ne prizadane- sama je zelo sebična in čustveni invalid.Moža to jezi in pravi da sploh naj ne grem več tja, in me tu tudi podpira- jaz pa vidim, da sem tako občutljiva. nesamozavestna…
Naj povem še to,: ko sem bila mala, sta me starša pri starosti enega leta za eno leto dala eni teti, ki je skrbela zame.Pri dveh sta se poročila in od takrat sem bila z njima. Dokler ta tera ni umrla, sem jo imela za svojo mamo, zato jaz svojih otrok nikoli ne bi dala niti v varstvo, če ne bi mogla hodit v službo!!!! Najraje me je imel oče, čeprav je bil zelo kritičen in šovinist, sem pri njem čutila, da me je imel rad. Že sedaj, ko pišem to pismo, me stiska v prsih, včasih ko slišim kakšno glasbo, pa se kar razjočem. Kaj je to? zakaj nisem zadovoljna, če pa imam tri prekrasne pikece, službo, ki sem jo želela…… Jezi me tudi to, da sem šele sedaj spoznala, koliko bi v življenu lahko dosegla, če bi me le kdo podpiral!
O:
Veliko ste napisali, vendar ravno vaš zadnji stavek nosi v sebi kanček upanja za vas. Jeza vas bo »rešila«. Upravičeno ste jezni! Res ste bili za marsikaj prikrajšani. Starša sta vas pri enem letu starosti dala drugam, k teti?! Kaj se lahko hujšega pripeti otroku? Sploh niso važni razlogi, za vas je bila to huda travma, za vsakega otroka bi bila, sploh v tako zgodnjem otroštvu. Ne vem, kaj se je dogajalo potem, iz tega kar pišete sklepam, da ste verjetno imeli vse prej kot srečno otroštvo in dobre starše. Zato dajte duška tej jezi, vendar pazite v koga jo usmerjate in kako jo izražate. Za prikrajšanost v otroštvu sta kriva starša, upravičena jeza ZA NAZAJ je torej namenjena njima. Pišete, da se ne zmenita za vašo jezo in kritiko, da ne razumeta, kako vam je bilo ob njima? Veliko staršev je takih. Hoditi k njim je tako kot bi se zaletaval v zid, jeza pa se spremeni samo v nemočni bes, nato pa sram in žalost. Logično vprašanje je, ZAKAJ sploh še hodite k njima. Po nove krivice, nesramnosti? Kako bi bilo nad staršema enostavno obupati, sprejeti, da nikoli sploh ne bosta – starša. Da zaradi tega morda sploh nikoli ne boste sprejeti kot otrok, da vaše krivice ne bodo nikoli poravnane, da vam starši nikoli ne bodo dali vsaj malo od tistega, kar vam je pripadalo pa niste dobili? Res je hudo vse to sprejeti, težko se boste izognili hudi žalosti, če boste to poskušali. Ampak druge poti ni! Žal po letih niste več otrok. Zdaj ste sami tudi mati in žena. Dokler ne boste odrasli in ne boste ustavili novih krivic, ki vam jih vedno znova povzročata starša, boste zelo verjetno sami podobne krivice delali naprej. »Odrasti«, med drugim, za začetek pomeni sprejeti stanje takšno, kakršno pač je. Starši se očitno ne bodo prebudili, zato od njih ne morete pričakovati nič – vsaj dobrega ne. Če se bodo slučajno prebudili, se s tem ne rabite preveč ukvarjati in hoditi tja poizvedovat. Prebujeni starši pridejo SAMI od sebe. Dokler jih ni, se tam ni čisto nič spremenilo. Vsaj za vas ne. Ko boste sposobni staršem postavljati meje, jih boste lahko začeli tudi svojemu možu. Za postavljanje meja pa rabite jezo, brez nje vas nobeden ne bo jemal resno.
Ko se ukvarjamo s preteklostjo, je bila vaša odgovornost kot otroka skoraj zanemarljiva. Zato tako zlahka skoraj vso prenesem na starše. Ampak zdaj vi niste več otrok, zato je vaša odgovornost za vaše življenje – samo vaša!! Minule krivice vam žal te odgovornosti ne zmanjšajo niti za odstotek. Sprašujete se, ali lahko več pričakujete od življenja. Seveda lahko! Ampak si boste morali to boljše življenje »prislužiti« tako kot vsi drugi. Ko boste začutili in sprejeli to odgovornost zase, se boste nehali dojemati kot žrtev, ker zdaj to niste več. Odnose, ki jih živite, soustvarjate sami. V »Gostečnikovih knjigah« lahko najdete razlage, zakaj »potrebujete« podoživljati povsem enake krivice, zakaj jih na nek način prav pomagate soustvarjati. Glavni končni razlog je ta, da se jim boste enkrat le uspeli zoperstaviti. Ste kdaj poskusili razmisliti v smer, kaj bi se npr. zgodilo, če bi shujšali na svojo idealno težo? Odpadel bi glavni razlog, da vas mož vedno znova kritizira in spravlja v podrejen položaj. Če bi vi imeli idealno težo, bi si on moral najti kaj drugega, s čimer bi vas držal na varni razdalji. Vi pa bi si morali najti kakšen drug »alibi«, zakaj si zaslužite vse te krivice. Ker če ste do konca odkriti, vi verjamete, da si jih. Pa si jih ne!! Povsem v redu ste, samo minule krivice so vas pripeljale do tega, da drugače pač še ne zmorete živeti. Ampak tega se da naučiti, predvsem otroci vas učijo vsak dan. Če bodo starši ostali »gluhi«, so otroci vaše največje upanje. Ko jim boste dali tisto, kar ste sami najbolj pogrešali, boste hkrati »pozdravili« to svojo rano. In spet boste odrasli za en korak bolj.
Kako boste vedeli, kdaj ste (čustveno) odrasli? Ko se boste lahko vrnili domov in od staršev ne boste nič več pričakovali in vas tudi z ničemer ne bodo več mogli »sesuti«. Ko boste to zmogli, bo to pomenilo, da ste globoko v sebi začutili, da zmorete preživeti tudi brez staršev. Za zdaj pa vaša podzavest naravnost kriči, da vi ne morete preživeti brez drugih (staršev, moža,…). Zato tudi dovoljujete, da se drugi na tak način obnašajo do vas, zato tudi dovoljujete, da se vam krivice še kar naprej dogajajo.
Upam, da vas bo tole moje pisanje spodbudilo, da ne odnehate. Da boste zmogli povedati partnerju, da tako ne gre več in da se bo treba začeti pogovarjati. Da se boste uspeli vsaj malo zjeziti tudi nanj. Če vama ne bo šlo, so poiščita pomoč. Glede na napisano, se ji bosta težko izognila. Če partner ne bo želel sodelovati? Potem si pomoč poiščite sami. Ne pozabite – za svoje življenje ste odgovorni sami. Da si ga uredite drugače, ne potrebujete moža. Bi pa z njim nemara lahko šlo lažje, seveda če bi bil pripravljen sodelovati.