s fantom se zadnje čase nahajava v mučnem obdobju in delava na tem, da bi se čustveno osvobodila od najinih primarnih družin, ker čustveno manipulirajo z nama, stara sva 27 in 25.
Zadnje čase je to še posebej izrazito, ker sva se podala v lastno podjetje, torej v posel, ki ne izpolnjuje njihovih pričakovanj, zahtev. Zavedava se, da so bili naši odnosi nezdravi, polno je bilo psihičnega in fizičnega nasilja, manipulacij, prelaganja odgovornosti za lastna občutja na otroke, prepovedano izražanje čustev otrok, trde vzgoje.
Zanima me naslednje: vem, da starše skrbi, kako bo z njihovim otrokom, sploh če pričakujejo,da bo šel po enih stalnicah, ki so si jih oni zamislili, ker je že tudi starejši brat izpolnil njihove normative, torej varna, državna služba; kar je bolj tvegano, je prepovedano, odločno nestrinjanje, čustveno izsiljevanje v smislu razočaranja, odmikanja v druge prostore, ko prideva na obisk, očitno kazanje užaljenosti, da bi imela slabo vest, jok, kako lahko to narediva,…
Ker oba izhajava iz disfunkcionalih družin naju zanima, kje so tiste meje, do katerih starši lahko pokažejo skrb in kje naj jih ustaviva, da ne bodo ovirali najinih odločitev in sanj? Na kak način jim dopovedati, da se učiva(sva še oba študenta tik pred diplomo) in delava za najino življenje, za to, da bova midva imela lepo prihodnost, ne da bodo oni zadovoljni, ker se bodo lahko sosedom pohvalili, kako pridne otroke imajo in da bodo imeli drugi lepo mnenje o njih???
Kako gledate na stavek, ki ga je mojemu fantu napisal oče:”Ne zanima me, kaj delaš, samo hočem videti diplomo, drugače boš mi vrnil ves denar, ki smo ti ga dali, ko si študiral?” Ker najbolj zanimivo je dejstvo, da oče misli, da je njegova edina dolžnost, da sin diplomira, ne pa da iz njega ustvari čustveno stabilno osebo, ki se bo znala postaviti zase, izražati čustva, sprejemati kritiko in se bo imela rada. To seveda ni pomembno, ker to sosedov ne zanima. Samo da se lahko pohvalijo, da je njihov sin diplomiral, edino to šteje.
Od fanta brat je enak. Popolno nestrinjanje in nespoštovanje fantovih odločitev, saj drugi vse boljše vedo, kaj je zanj dobro in pravilno. V tej družini se čustev ne izkazuje neposredno, ampak so vsi naenkrat hladni, ignorantski, vase zaprti, napeto vzdušje, jezni pogledi, grozljivka v glavnem. Samo še čakam, da bo kdo rekel, da je vse zaradi mene, da prej je bil poslušen, priden, delal to, kar mora:) Po eni strani sem res kriva jaz, ampak kriva sem, da se je naučil izražati čustva, jih sploh začutiti, se sprejeti in imeti rad, kriva sem, da je spoznal, da šteje njegovo mnenje o sebi, ne to, kar si drugi mislijo, kriva sem, da počne stvari, ki ga resnično veselijo in gre proti svojim ciljem, ki so prepovedani,…
Včasih se nama zdi, da se boriva z mlini na veter, napetost v družini, obrambni mehanizmi v najinih glavah, ko počneva stvari, ki niso del vzrocev, ki sva jih prevzela od staršev. Saj je že lažje, počasi se negativne misli topijo in počasi se tudi v glavi zavedava, da to niso najina prepričanja, ampak od najinih staršev, ki seveda niso nujno resnična in edina pravilna.
Nama priporočate kakšno dobro knjigo na to temo? Zdaj bereva “zdrav otrok in ljubezen staršev” Pa razmišljava, da bi se udeležila kakšne terapije, da bi zvedela še več o rezanju negativnih vezi. Kakorkoli nama je trenutno najpomembnejša osebna rast, zdravljenje čustvenih ran iz otroštva in čustveno osamosvajanje od družine, četudi za ceno slabih odnosov v družini. Tolaživa se, da imava drug drugega in pomembno je, da se midva ljubiva, podpirava in razumeva Za naju pomeni zdrav družinski odnos, da starši otroka podpirajo ne glede na njegovo odločitev, ker se mora sam naučiti določenih lekcij, tudi če se narobe odloči. Ni treba, da se strinjajo z odločitvijo, samo da jo spoštujejo. kaj pravite vi-kakšen je zdrav odnos?
O:
Sicer ste napisali veliko vprašanj, ampak ključni odgovor ste na koncu napisali že kar sami: »Ni treba, da se starši strinjajo z odločitvijo, samo da jo spoštujejo.« To res drži oziroma bi moralo držati pa žal to velja za zelo malo staršev. Sploh pa bi to moralo veljati, ko gre za tako odrasla otroka, kot sta zdaj že vidva s fantom. Verjetno boste presenečeni, ampak meni se v vajini starosti ne zdi več tako zelo problematično obnašanje staršev, kot bolj vidim težavo v tem, da je za vaju mnenje in obnašanje staršev tako zelo pomembno. Zakaj tako močno pogrešate starševsko spoštovanje in celo podporo vaših odločitev? Konec koncev gre za vajino življenje, odločata se sama in zase, tudi posledice bosta nosila sama. Kaj pri tem počnejo ali ne počnejo starši tega dejstva ne more spremeniti. Vsa neposredna in posredna kritika, ki ste jo na račun staršev napisali, drži. To kar počnejo starši ni nobena skrb, ampak povsem nezrelo vmešavanje in čustveno izsiljevanje. Vaše vprašanje, do kje lahko starši pokažejo svojo skrb, je zato na nek način povsem odveč. Starši vedno in do konca lahko pokažejo svojo skrb, saj s tem sporočajo, da so jim otroci dragoceni, da jim ni vseeno zanje. Če bodo pokazali res samo svojo skrb in to z vsem spoštovanjem in naklonjenostjo do otroka, potem s tem enostavno ne more biti nič narobe, vsaka meja bi bila tukaj umetna in odveč. Vendar, še enkrat, to kar počnejo vaši starši ni nič od skrbi! Njih ne skrbi za vas, ampak jih skrbi zase. Za resnično in sočutno skrb so enostavno premalo zreli. Ko gre za to, sploh še niso odrasli, kaj šele dozoreli. Odgovor na vprašanje, kje jih ustaviti, je zaenkrat žal zelo enostaven: TAKOJ in POVSEM! Dokler ne bodo odrasli in se naučili, kaj pomeni biti starš, vam kaj drugega ne preostane oziroma vam dela samo škodo.
Vaša ugotovitev, da se borita z mlini na veter, je zelo točna. Staršev ne bosta spremenila, spremenili se bodo, ko se bodo za to odločili. Namesto borbe s temi »mlini« bi bilo za vaju dosti bolj koristno, če bi vso energijo usmerila v vajino borbo za osamosvojitev od izvornih družin. To je vajina prva in osnovna naloga in z njenim uspešnim opravljanjem ne boste V NIČEMER povzročili slabih odnosov v družini. S tem bosta šele dosegla, da se bodo pravi odnosi v družini sploh začeli. Res bo ob tem na površje prišlo marsikaj gnilega, ampak taki so bili in so vaši odnosi. Res je skrajni čas, da si nehata zatiskati oči in s samoodrekanjem skrbeti zato, da bi ti odnosi izgledali vsaj za silo v redu. Odnosi so kakršni so in kolikor jih sploh je. Če so slabi, je to predvsem odgovornost staršev. Pri njih je ključ in začetek, vajina odgovornost je neprimerno manjša. Ta vajina odgovornost pa zanesljivo ni, da se zaradi »odnosov s starši« odrečeta svojim želja, mejam, čustvom in predvsem poti v osamosvojitev.
Glede knjig mi na misel najprej pride »Družine in kako v njih preživeti«. Iz nje sem si še posebej zapomnil »definicijo« odhoda od doma oziroma odraslosti. Da nam je to uspelo, vemo takrat, ko smo se sposobni vrniti domov k staršem in od njih NIČ PRIČAKOVATI. Bojim se pa, da vama knjige na tej poti ne bodo prav veliko pomagale. Iz tega starševskega vrtinca se morata nekako izviti ven. Nekako bo treba premagati občutke in hrepenenja, ki vas vedno znova vlečejo nazaj v ta vrtinec čustvenih zlorab s strani staršev. Pri tem vama bosta odkrit pogovor in medsebojna naklonjenost v veliko večjo pomoč kot knjige. Ključno je, da se nekako prebijeta do občutka, da je vajino življenje res samo vajino, da o njem prosto odločata in da zdržita, če se s tem starši ne strinjajo. Predvsem pa morata začutiti, da lahko brez staršev preživita! Sliši se enostavno, ampak ravno to je sidro, ki vam preprečuje pot v samostojnost. Ne da bi se zavedali, vas v krču še vedno drži strah, da brez staršev ne boste zmogli. Če bosta s fantom opazila, da ne zmoreta sama, da so sile, ki vaju vlečejo nazaj, prehude, potem bi terapevtska pomoč bila modra odločitev.