Tako kot verjetno večina od nas, bi se tudi jaz želela zaupati nekomu in prebrati mnenja in odgovore, ki bi mi pomagali lažje razumeti in prebroditi določene zadeve v odnosih z mojimi starši.
Govorim o odnosu predvsem moje matere do mene in tudi obratno. Stara sem 30 let in sem večji del mojega življenja preživela pri svojih starših ( z izjemo 2 let pri sedaj že bivšem fantu). Trenutno sem redna študentka in zaključujem 2. letnik faksa. Pred kakšnim letom sem prišla do spoznanja, da moja starša manipulirata z mano, predvsem mati. V preteklosti sem vedno mislila, da jo skrbi zame in da ona ve, kaj je najbolje za mene. Starša živita ločeno že par let, a vikende še vedno preživljata skupaj. Ko sem omenila manipulacijo govorim o uveljavljanju predvsem materine volje nad mano. Včasih mi ne pusti do besede in vztraja pri svojem. Naj omenim tudi, da sem zelo intuitivna in čuteča in včasih v njenem glasu čutim takšno agresivnost, da me je groza. Ko jo za kakšno reč vprašam zakaj, mi odgovori: ker jaz tako hočem, obupna je kar se tiče pospravljanja. Pospravlja reči za mano, dobesedno odnaša npr. hrano ali pijačo pred mojim nosom. Če ji npr. omenim, da bom kakšno stvar rabila čez pol ure, jo vseeno odnese in pospravi in se ne ozira na moje mnenje. Naj omenim, da sva se o tem njenem nevrotičnem pospravljanju že pogovorile kako leto nazaj. Sprva je bila zelo užaljena, postavila se je v obrambno držo za kratek čas. Upoštevala je mojo željo, da naj ne pospravlja reči za mano nekaj časa,a ne za dolgo. Še hujše je kot včasih. Po njenem nič ne naredim prav. In podobno je z očetom. Naj omenim še to, da sem bila v obdobju leta in pol 2x na urgenci. Enkrat ker sem se doma “sesula” in nisem mogla več vstati. Pulz na minimumu, izčrpanost, vrtoglavica. Celo noč sem hodila iz oddelka na odelek, a niso našli ničesar. Zebe me skoraj 24 ur na dan ker sem tako brez energije. Drugič zaradi grozne bolečine v pljučih. Enostavno nisem mogla dihati in to se mi občasno še ponavlja. Kar se tiče odkritega pogovora o vsem tem z njo sem ugotovila, da žal ni mogoč ker določenih zadev ne prizna sama sebi, jih zanika, zaradi njene maščevalnosti in agresije in ker se jo enostavno bojim in se raje za več dni izoliram če je le mogoče. Vesela bom vsakega predloga kako in kaj najprej….
O:
Večino odgovorov ste napisali že sami. Mami ne samo da manipulira z vami, ampak vas čustveno izslijuje in je nasilna. Ker tega ne počne zavestno, tega tudi ne more kar enostavno spremeniti. Če bi se tega želela lotiti, bi si najprej morala odkrito priznati, da ima resne probleme. Vendar pa tega ne more, ker bi se ji s tem podrlo vse pod nogami in bi morala začeti praktično znova. Se učiti, kaj pomeni biti ženska in kaj pomeni biti mati. Od nje takega »projetka« verjetno ni za pričakovati. Z očetom tudi ločitve očitno nista uspela pripeljati do konca. Vaša prizadevanja, da bi z odkritim pogovorom kaj dosegli, imajo torej malo upanja za uspeh. Zato bi bilo verjetno bolj pametno vso vašo energijo usmeriti v vaš »projekt«, ki bi mu lahko rekli »odrasti in se naučiti poskrbeti zase«. Vaša mati pri tem projektu očitno ni bila prav uspešna, posledično tudi vas ni najbolje pripravila nanj. A vseeno nimate kaj dosti izbire. Prej ko boste začeli, bolje bo za vas. Odločno a spoštljivo se začnite postavljati proti vsakemu izsiljevanju, manipulaciji in nasilju. Vztrajajte in učite se vzdržati materine reakcije na vašo odločnost. Ko vam ne bodo več prišle do živega, bo mati z njimi prenehala. Dokler vas nanje ujame, jih pač uporablja. Torej: imate pravico in dolžnost, da se postavite zase in materi postavite meje. Vendar je to šele začetek poti, ključno je, da potem zdržite njene »povračilne ukrepe«. Če boste do matere kljub odločnosti ostali spoštljivi, boste to lažje zdržali, ker se vam ne bo treba boriti z upravičeno slabo vestjo (zaradi nespoštljivosti). Dovolj težav boste imeli že s spopadanjem z »neupravičeno« krivdo, ki vam jo bo poskušala vsiliti mati. Ne bo enostavno, ampak se da. Ves čas imejte v mislih, da ste vi otrok in da IMATE PRAV. Mati je odgovorna za vajin odnos in ona NIMA PRAV, ko je nasilna in izsiljevalska.
Pri 30-ih ne potrebujete več matere (staršev). Zmorete živeti sami, čeprav tega še ne veste. Kakšna je mati in kaj počne, za vas ne bi smelo biti več odločilno. Če je, potem je to zdaj vaša težava in ne materina. Res da jo je ona skupaj z očetom zakrivila, vendar je problem vseeno vaš. Dokler se materi ne boste naučili postavljati mej, jih ne boste znali tudi drugim v življenju. Podobne težave boste npr. imeli s šefico. Zato vam nisem svetoval, da kar prekinite odnose z materjo. Konec koncev vam je dolžna, da vam omogoča »trening« osamosvajanja in odločnosti. Vendar pa glede na vaše zdravstvene težave ne bo čisto nič narobe, če za nekaj časa enostavno nehate hoditi do matere. Primeren stavek, s katerim otrok potegne ta skrajni korak, bi lahko bil: »Takega tvojega odnosa ne zdržim več in ga nisem več pripravljena tolerirati. Zato te bom nehala obiskovati, si pa pri meni dobrodošla. A šele, ko se boš odločila in naučila biti mati.« Bojim se, da ji boste nekaj podobnega kaj kmalu morali povedati. Imejte v mislih, da njej ne morete čisto nič pomagati. Z vašo »pomočjo« ji samo škodujete, da še naprej zatiska oči in nič ne naredi zase. Lahko pa pomagate sebi. Vaše zdravstvene težave vam kažejo, da je za to že skrajni čas.