Sem 30 letna mamica dveh otrok 5 let in 1 leto, s partnerjem si poleg tega še gradiva hišo. Sliši se kot v sanjah, a ne, oba imava dokaj dobre službe, se pravi plače niso slabe. V vezi sva že 15 let. Najino razmerje pa je porazno. V zadnjih 3 letih je želja po seksu nenormalno upadla, pa ne z moje strani pač pa s strani partnerja. Ogromno sem prebrala že o podobnih temah, da se je potrebno pogovorit. In če vam povem, da sem svojemu partnerju že velikokrat omenila, da imava probleme v spolnosti, da se morava odkrito o tem pogovorit,.. Vedno pristanem na istem, pravi da sem sitna, naj ne težim, če mu rečem da očitno ni več ljubezni ali privlačnosti – isti odgovor. Če mu rečem, naj mi odkrit pove, kaj je problem, da ne bom težila, zopet isto – naj ne težim. Če mu rečem, da me očitno nima rad, kaj potem vztrajamo skupaj, mi pa odgovori, da če me ne bi imel rad, me ne bi gledal in bi me že davni nateru. Jaz ne vem več kaj naj, imava 2 otroka, sam je imel željo imeti otroke, poleg tega gradimo, jaz pa tudi, rada ga imam pa ne samo rada, še vedno ga ljubim in poleg tega seks tudi rabim in tudi on ga je imel rad, nikoli nisva imela problemov, eto zadnja 3 leta pa je porazno. Večkrat sem mu rekla, da meni seks ogromno pomeni in če mi tu vsaj malo ne bo ustregel, si bom našla nekoga za seks, potem pa isti dan je seksal, potem pa zopet ne. Ne želim ga neki z grožnjami silit v to, zame seks pomeni neki zelo lepega, vendar če si ga oba želita, ne tako kot grožnja.
V teh zadnjih letah se je zgodilo veliko pretresljivih stvari, 2 najboljša prijatelja sva izgubila v prometnih nesrečah in opazila sem, da je začel kaditi k prej nikoli ni, pa s tem ne mislim samo na cigarete, pač pa tudi na travo. Ma obnaša se kot kakšen 15 letnik kar se trave tiče, malora ni otrok, oče je, star 32 let, doma ima žensko in 2 otroka, in vsi ga imamo zelo radi. Resno se potem sprašujem, kaj počnem narobe, vedno samo to, kaj počnem narobe, kaj naj storim da bo bolje. Vse to sem mu povedala, tako kot vam tudi njemu, pa ne dobim kontra nobenega odgovora. Ima probleme, ker ne bi mogel seksat, ne vem, tudi to sem lepo načela temo, sej v končni fazi se zgodi, a se da to vse uredit, vendar če nič ne reče, se ne da. Včasih je bil pozoren pa lepe besede, zdaj tega ni več, vem da po 15 letih nisi več tako zaljubljen, kot si bil na začetku. Jaz sedaj zgledam veliko boljše kot pred 15 leti, kljub 2 otrokoma sem vitka, še vedno značajsko takšna kot sem bila, on pa totalna sprememba. Zjutraj v službi, popoldan na parceli, jaz iz službe pridem domov pripravim kosilo, med tem se ukvarjam z otroki, vmes pospravim, beremo, rišemo, pišemo, pripravim za večerjo, ko pride domov, otroke nahranim spravim spat, se vsedem na sedežno k njemu, da bi se kaj pogovorila, pa mu ni do ničesar. Pa mi je že nekoč rekel da ga moram pripravit da se mu bo luštal, alo kaj naj drugega dam nase kot noro zapeljivo perilo tudi petke, vse sem že probala, pa ni vedno odziva, počasi se bom naveličala in bojim se, da kljub temu, da ga imam zelo rada, uresničim svoje grožnje da si najdem nekoga za seks. Sem zato slaba, ker o tem razmišljam. Pripravljena sem iti k svetovalcu, vse, toda kaj, ko on ne sliši ničesar, kar rečem. Zelo so mu pomembni prijatelji, ki so mimogrede vsi mlajši in vsi v travo zabubljeni. Še najhuje je pa to, da bi ga zapustila, če bi imela kam it. Kam naj grem domov k staršim? Ne morem, ni prostora, za najem ni kje v bližini nič. Pač gledaš, da s tem ne ogrožaš otročkov, ki pa niso popolnoma nič krivi in ne želim jim pokvariti življenja, vendar je pošteno, da si ga kvarim jaz? Res ne vem več, kaj naj…
O:
Imeti nekoga rad, karkoli si že kdo pod tem predstavlja, je eno. Privlačnost je nekaj drugega. Želja po seksu nekaj tretjega. Ko se vse troje združi in ujame, je lepo. Ko se ne, pride do težav. Če je partnerju ugasnila želja po seksu z vami, še ne pomeni, da mu nič ne pomenite, da vas nima »rad«. Čisto možno, da vas ima rad, vendar po svoje. Vprašanje, kaj sploh njemu to pomeni. Sta se sploh kdaj bila sposobna o tem v miru pogovoriti? Čisto možno in celo verjetno je, da partner res ne ve, kaj se (mu) je zgodilo, da mu je želja po seksu z vami ugasnila. Morda si to željo teši kako drugače, morda celo drugje?! Kaj vam pravijo vaši občutki glede tega?
Pri vsakem paru slej ko prej pride do težav in neskladja med tremi »stvarmi«, o katerih sem pisal na začetku. Pri vsakem drugače, pa vendar. Temu se torej ne da izogniti, lahko pa se par s tem spoprime. Odkrit in strpen pogovor je pri tem nujen začetek vsakega reševanja. Če partnerju že vnaprej očitate, da »vas nima rad« in pritiskate vanj, da vam posreduje odgovor na vprašanje, na katerega morda sploh nima odgovora, bi temu težko rekli »strpnost«. Pa vam s tem ne želim nalagati bremena, saj si ga že sami preveč. Spoštovana gospa, nič niste naredili narobe, da je pri njem ugasnila želja po seksu z vami in zato tudi nič ne morete narediti, da bi se spet zbudila. S seksi perilom in podobnimi zadevami se samo smešite in ponižujete. To ne bo ničesar rešilo. Tudi če se res še ne znate »prav« pogovarjati, ste se vsaj pripravljeni pogovarjati. Pripravljeni ste iti k svetovalcu in iskati pomoč. Izražate željo, da se problem reši. Razmišljate, da bi seks poiskali drugje, in ne samo da s tem ni nič narobe, ampak je celo logično, da o tem razmišljate. Vendar ga niste, kar dodatno kaže na vašo odgovornost, predanost in zavezanost partnerju. Več od vsega tega pa v trenutni situaciji res ne morete narediti za partnerstvo!! Zato nehajte razmišljati v tej smeri. Na potezi je namreč vaš partner. Če vas ne vara in svojih potreb po seksu ne zadovoljuje drugje ali na drug način, potem res ni odgovoren, če mu je želja po seksu z vami ugasnila. Če se ne zna pogovarjati, je zato, ker ga tega ni nobeden naučil in tudi to ni njegova odgovornost. Je pa IZKLJUČNO njegova odgovornost, da se s problemom, ki močno ogroža vajino zvezo, ni pripravljen spoprijeti. Seveda če drži to, kar pišete. Prav tako je njegova odgovornost, da se ne poskuša naučiti pogovarjati. In še bolj je njegova odgovornost, da beži od vas, verjetno že v odvisnost od mamil in pretirano druženje z ljudmi izven vajine zveze oziroma vajinega kroga. Dokler vaš partner ne sprejme vsaj malo odgovornosti za vse to, nimata nobene možnosti, da bi se med vama kaj dosti spremenilo. Še posebej pa nimate nobenih možnosti, dokler partner ne bo povsem prenehal s »travo«, saj gre očitno že za odvisnost.
Zato bi bilo priporočljivo, da se nehate toliko ukvarjati z odnosom, kjer sami ne morete nič spremeniti. Namesto tega se raje posvetite sebi. In seveda otrokom! Vsakič znova me zjezi, ko matere vztrajanje v tako prazni in obupni zvezi zagovarjate z »neogrožanjem otrokov«. Vi ste šli še korak naprej in se vam je celo zapisalo, da jim nočete »pokvariti življenja«. Vse to je samo še ena zloraba otrok za opravičevanje lastne nesamozavesti, neodločnosti in neodgovornosti. Vaši otroci so v takem odnosu in taki družini že izjemno močno ogroženi in se jim zelo kvari življenje. Zdajšnje in pa tudi že bodoče. Edini način, da zmanjšate to »ogrožanje« in »kvarjenje« je, da takoj začnete ukrepati. To pomeni, da dokler se partner ne odloči za sodelovanje, začnete skrbeti zase kot žensko. Preko tega boste lahko poskrbeli tudi zase kot mamo. Če otroci že nimajo očeta in nimajo zgleda, kakšen naj bi bil dober odnos med staršema, naj dobijo vsaj dobro mamo. Če je res tako, kot pišete, potem se bo partner težko prebudil iz nemoči in omame prej, preden boste vi sposobni postaviti vajino zvezo na kocko. Če ga tudi to ne bo pripravilo do sodelovanja, boste pač morali naprej sami. Ne bom se spuščal v vajine premoženjske in druge zadeve, ampak čudim se, zakaj ženske tolikokrat najprej pomislite, da morate vi nekam z otroci. Zakaj ne bi šel vaš partner? Če že ne zmore in noče biti partner, ga lahko razumemo. Ampak da bi se izognil še svojim dolžnostim in odgovornostim do otrok?! Vas lahko v primeru ločitve skupaj z otroki kar postavi na cesto?! Ne bi bilo odgovorno, da otrokom pusti vsaj malo doma. Jih pusti z materjo, ki je očitno sposobna bolje poskrbeti zanje, tam kjer so, sam pa se umakne. Saj s tem bi samo še fizično dokončal to, kar je čustveno že naredil. Nočem, da bi se tole bralo, kot da ponujam enostavne rešitve. Zavedam se, da jih v vajinem položaju ni več, v katero koli smer bosta že krenila. Kar vam želim sporočiti, je, da dokler se ne boste res odločili, da nekaj naredite, do takrat ne boste videli nobenih možnosti. Ko se boste odločili, se bodo takoj pokazale. Seveda pa si boste pred tem morali priznati, da sedanja situacija na nek način ustreza tudi vam. Če se le ne bi zataknilo pri seksu, bi še nekako šlo… No in ravno zato se zatakne pri privlačnosti in seksu. Drugače se partnerja sploh ne bi dotaknila tega, kar dolga leta pometata pod preprogo. Pamet in razum lahko lažeta, telo pa si ne more.
V2:
V odgovoru ste napisali: “…začnete skrbeti zase kot žensko. Preko tega boste lahko poskrbeli tudi zase kot mamo”. Lahko to nekoliko bolj podrobno pojasnite?
O2:
Veliko žensk se preveč usmerja zgolj v vlogo mater in se poskuša predvsem razvijati v tej svoji “funkciji”. Vendar naloga matere ni samo poskrbeti za svoje otroke, ampak jim (posebej še hčeram) dati zgled, kaj sploh pomeni biti ženska. Če sočasno z materinstvom ne razvija še svoje ženskosti, je njeno materinstvo takoj omejeno. Ženska, ki se ne zmore začutiti in spoštovati ter se globoko v sebi umiriti in biti zadovoljna s sabo, bo težko v zadostni meri začutila in resnično spoštovala svoje otroke. Zelo težko pa jih bo tudi umirila, jim dala neko varnost, če je ne zmore sama sebi. Precej težje ji bo tudi začutiti, kaj otroci v resnici potrebujejo. Če poskušam povedati še malo drugače, otrokom ne moremo dati tega, kar znamo ali kar želimo in se trudimo dati – otrokom lahko damo samo to, kar smo!