Starša ne spoštujeta moje nove družine

Res rabim strokovni nasvet. Stara sem 37 let, univerzitetno izobražena, imam partnerja s katerim se razumem in otroka (6 let). V čem je problem? V mojih starših. Sem edinka in včasih sem bila zelo navezana na svoja starša, predvsem mamo. Moram tudi povedat, da sta mi finančno nudila zelo dosti, je pa vedno bilo prisotno psihično izsiljevanje (to vidim zdaj). In ta stvar se nadaljuje tudi danes, le da jo še komaj prenašam. Včasih so trenutki (zdaj je en takšen), ko se komaj »sestavljam«.

Ko sem šla študirat v drug kraj sem komaj videla, kaj to pomeni življenje, prej sem živela v »zlati kletki«. V času študija sem spoznala sedanjega partnerja, ki pa je na grozo moje mame bil poročen in ima iz prvega zakona enega otroka (z njim imamo normalne stike, skrbi za njega itd). Ko sva bila v Lj, sva hotela ostati tam (mož je imel službo, tudi jaz bi jo dobila), pa sta moja tarnala komu bosta dala hišo in stanovanje in da bosta sama itd. In sva se vrnila, jaz sem takoj dobila službo, mož čez nekaj časa. Ker hiša ni bila dokončana, sva nekaj časa živela pri njiju v stanovanju. Ker pa je bila situacija neznosna ( npr. nekaj časa o.k., potem pa se je mama začela muliti, ni govorila predvsem z mojim možem, ignorirala,če slučajno nisva povedala kam greva, je bil ogenj v hiši, če pa sta šla onadva in nista povedala pa je bilo o.k., vedno ko sem načela temo in hotela stvari razčistiti, sta mi govorila, da ju ne spoštujem, da ju nimam rada, da mi drugi ljudje več pomenijo in vedno se je vse končalo nekje v zraku.), sva šla v podnajemniško stanovanje. Takrat sem zanosila in spet sta odprla temo, da naj prideva nazaj, da je brez veze, da dajeva denar tujcem, naj raje vlagava v hišo. Ker je to tudi nama bilo logično, sva šla(kolikokrat gre osel na led?) in začela vlagati v hišo (hiša je imela samo zunanje stene in spodnji del, ji je zdaj njun, je bil zaprt). Zdaj živimo 11 km narazen, vlagava v hišo, miru pa še vedno ni. Vedno mi dasta do znanja, da je to NJUNA hiša (kot če mi to ne bi bilo jasno) in bi mi jo že zdavnaj prepisala, če bi se jaz obnašala drugače, ju spoštovala in ne bi bila tako nesramna. Pa res nisem nesramna. Trudim se jima pomagati, koliko mi dopuščata služba in otrok. Se mi pa ukvarjanje z otrokom zdi bistveno pomembnejše kot npr. košnja trave. Vendar pa ogromno dela moj mož, vendar to kar naredi on, ni nikoli dobro. Npr. je zelo dober vinogradnik (učil ga je njegov oče, ki to stvar dela že več kot 30 let), obrezuje, škropi trse, ampak mama gre vedno za njim in popravlja. Pa ko bi vsaj imela pojma – in potem naredi več škode kot koristi. Tudi povedala sem ji že; reakciji sta dve, ali je na smrt užaljena ali pa naredi takrat, ko naju ni doma. Če kakšno stvar pove kdo drug (sosed, njun prijatelj) je to zakon in se vedno naredi tako, kot predlagajo drugi. Najbolj pa me moti, da hodi po mojem stanovanju, ko nas ni doma. Npr. zdaj ko smo bili na morju, sta se zagovorila, da sta nekaj iskala po predalih, ali pa včasih najdem kakšno svojo stvar v njunem stanovanju, hodita po stanovanju obuta, čeprav sem jima že 100 krat povedala, da se mi sezuvamo (v svojem stanovanju se vedno sezujeta), ker želim, da se moj otrok lahko igra na tleh kadar hoče. Reakcija: oče nekaj mesecev ni prišil k nam, potem pa spet začel hoditi v čevlji, mama nekaj časa užaljena, govorila samo »s praga«, zdaj pa govori, da nima umazanih čevljev. Jaz več res ne vem, kaj naj naredim. Naj pozabim ves denar in gremo nekam in spet začnem znova? Moram pa povedati, da sta hodila po vnuka v vrtec in ga pazila dokler nisem prišla iz službe. Tudi skuhala je mama vedno, tako da meni ni bilo treba, ampak to ni opravičilo za njeno posesivno vedenje. V bistvu mi ni treba kuhati ali paziti na otroka, če ne zmoreta in sta utrujena (tudi to sem že predlagala) in spet ni bilo dobro. Ne vem več kaj naj naredim! Naj res pustim vse skupaj, pozabim na vložen denar in grem? Spet začnem znova?

Zelo pa se bojim tudi, kako vse to skupaj vpliva na mojega sina. Kaj mu govorita o naju? Zadnjič je mož bil zraven, ko je sin izjavil, da bi rad šel k njemu v službo, pa mu je moja mama rekla (kar sram me je to napisat), naj si ga zdaj nagleda, da ne bodo kasneje tam okrog skakali. »pogovorila« sem se z njima vsaj milijon krat, ampak se potem v končni fazi vedno konča isto. Če sem čisto iskrena, nimam več moči za takšne jalove pogovore. Zdi se mi, kot da butam z glavo ob zid. Kaj naj naredim? Če se vam je uspelo prebiti skozi moje pisanje PROSIM predlagajte nekaj učinkovitega (če to sploh obstaja).