Se mi godi krivica?

Morda si bom olajšala dušo s tem, da vam napišem kaj se dogaja meni. Tudi jaz sem živela v “zlati kletki”, nikoli mi ni nič manjkalo. A prišel je čas ko sem spoznala svojega fanta in se odselila od doma. Ves čas sem skrbela za starše in za svojega invalidnega brata, doma sem bila vsak dan. Ko je mati zbolela sem jo kopala, oblačila v plenice,… Ko je zbolel oče sem vseskozi skrbela zanj. Oba sem po bolezni zopet postavila na noge in jima pomagala toliko, da sedaj ne potrebujeta več pomoči. Sedaj JAZ potrebujem NJUNO POMOČ, a je ni. Pred kratkim mi je zbolel fant in tako izgubil službo. Jaz delam preko študentskega servisa in ne zaslužim dovolj, da bi se lahko preživela. Tudi z taščo se ne razumeva. Prosila sem ju, če se lahko preseliva v stanovanje v hiši (v kateri je prostora za 4 družine), hladno sta mi odgovorila, da ni prostora za naju. Potem sem ju prosila, če si lahko uredim stanovanje v zidanici, tudi tu je bil odgovor hladni ne. V zidanici delam jaz in moj fant, vsa opravila opraviva midva. Brat se nikoli ni pojavil v vinogradu ko smo delali. Ampak on ima možnost preseliti se v zidanico. Naj še omenim, da je on dobil očetovo podjetje, tudi hiša je namenjena njemu, vikend na morju. Vse sta namenila njemu. Ko sta bila bolna ju NIKOLI ni prišel pogledat, predlagal je celo da ju damo v dom in bomo tako imeli “mir”. Za invalidnega brata skrbim še vedno in tako bo tudi ostalo. Mislim pa, če se ponovi bolezen staršev ju ne bom več zmogla obiskati. Kaj mislite pretiravam, ali se mi res godi krivica ?

O:

Tako kot ste opisali se vam res godi krivica. Vendar če na vse skupaj pogledate malo z distance, boste opazili, da sami zelo močno prispevate k temu, da se vam krivice ponavljajo. Včasih, kot otrok, niste imeli kaj dosti izbire. Zdaj pa jo imate. Zakaj se razdajati in pomagati nekomu, ki tega ne zna ceniti? Zakaj tako močno pomagati ljudem, ki ne vračajo pomoči, ko bi jo lahko in smo jo potrebni? Odgovora na ti dve vprašanji sta navidez enostavna in logična. A ne za vas, ne v tem primeru. Ker gre za starše. Tukaj otrokom odpove ves razum in vsa logika. Na vas je, da se odločite ali boste še naprej otrok ali pa se boste odločili odrasti in poskrbeti najprej sami zase. Se veliko motim, če napišem, da ste se toliko ukvarjali s pomočjo drugim, da ste pozabili poskrbeti zase? Pomoč drugim je že lepa, vendar ne preko svojih meja. Čeprav sta starša tista, ki bi morala poskrbeti za svojega invalidnega sina, je prav, če še naprej pomagate bratu, seveda v okviru svojih zmožnosti. Ko gre za starše pa imate verjetno samo dve dobri možnosti. Prva je odkrit pogovor z njimi, kjer jim odločno a umirjeno in spoštljivo poveste vse, kar vas teži in vas je v preteklosti. Druga možnost je, da se za nekaj časa povsem odmaknete od staršev in si uredite svoje življenje in povsem postavite na lastne noge. Povsem možno je, da ne boste zmogli ne enega ne drugega in vas bodo čustva spet potegnila nazaj. V tem primeru bi vam priporočil, da si s partnerjem poiščeta terapevtsko pomoč

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja