Boš vztrajal ob meni?

“Doživeti boste morali živo izkušnjo s človekom, ki mu lahko zaupate. ” Pa je res vse odvisno od te izkušnje? In če tako pomislim, imam to izkušnjo že za sabo – imela sem fanta, ki me je imel nadvse rad, me sprejel takšno kot sem in vztrajal ob meni tudi takrat, ko sem bila “čudna”. V njega sem verjela, saj sem čutila, da je vedno z menoj. To mi je tudi dokazoval iz dneva v dan. Fant pa ni bil edina izkušnja, pač pa tudi psihoterapevt.Ob njem sem spoznala, da se mi je v življenju zgodilo veliko krivic in da sama nisem kriva zanje, da si lahko končno odpočijem in začnem misliti nase.

Kljub temu je strah pred prebolevanji še vedno prisoten, saj ko res nekoga prebolevam, občutim globoko samoto in nesmisel v novem dnevu. Ali so bo moje grozeče prebolevanje ob ločitvi s fanti vedno znova prebujalo? Se bom vedno tako počutila, kot če bi mi nekdo umrl ali… kot če bi sama umrla? Moram priznati, da so stvari lažje kot so bile včasih odkar sem dala skozi psihoterapijo in mnogo pogovorov s človekom, ki me razume in je doživel podobno kot jaz. A vseeno določena težka stanja še vedno ostajajo. Bodo vedno ostala? Se bodo vedno prebujala? V knjigi Sanje Rozman “Sprememba v srcu” berem, kako Sanja svetuje neki bralki: “Zavedajte se, da moški, ki vas še posebno privlačijo, nosijo v sebi možnost, da vas zavrnejo in zapustijo ter s tem še bolj prizadenejo vašo porušeno samopodobo,zato se jim nekaj časa raje izogibajte. Dajte priložnost tudi tistim drugim, prijaznim, brez skritih namenov, takim, ki se zanimajo za vas.”

Kako je mogoče, da bi imela rada nekoga, ki me ne privlači? Mislim, da je privlačnost začetek nekega odnosa, ljubezni, brez tega po moje skoraj ne gre. In zakaj naj bi me vsi moški, ki me privlačijo zapustili (čeprav se je do sedaj tako več ali manj dogajalo)? Zakaj morajo vsi tako početi kot mama ali se vesti tako kot se je tata, ko sem morala za njega čustveno skrbeti, jaz kot njegov otrok pa sploh nisem obstajala? Zakaj? Že res, da so tudi ti fantje prinesli s seboj svojo (če ne podobno) zgodovino, ki se ob njo vedno znova spotikajo, ampak tudi oni so sedaj odrasli – ali ne bo nekdo ob meni vztrajal in se odločil za rast z menoj raje kot bi me zapustil? Ali ne bo nekdo, ki me privlači in, ki nosi potenciale za ljubezen ob meni vztrajal? Ali je ta možnost res popolnoma izključena? Zakaj naj bi odšel? Tudi on ima izbiro…

O:

Po vrsti ste zelo jasno zapisali vprašanja, ki si jih vsaj kdaj v življenju postavlja večina od nas. Navidez vse skupaj izleda povsem nelogično, a žal (ali na srečo?) ni. Zakaj prav iščemo ljudi, ki nas bodo spet prizadeli, zapustili, poniževali,… kot so z nami to počeli naši starši? Prav zato, ker to poznamo iz naše izvorne družine. Kar poznamo, je varno. Novo, naj bo še tako prijetno in zaželjeno, je nevarno že samo zato, ker je novo. Tako nezavedno iščemo tisto, kar poznamo, v čemer se znajdemo. Zato so nam privlačni partnerji, ki nam bodo dali to poznano vzdušje iz izvorne družine. V fazi zaljubljenosti tega seveda ne vidimo. Glavni namen zaljubljenosti je morda ravno v tem, da skozi potenciranje »pozitivnih« lastnosti in spregledovanje »negativnih« znižamo prej opisan strah pred novim. Saj vsak nov intimni odnos v sebi avtomatično nosi tudi semena novih in novih prizadetosti.

Ne morem se spuščati v to, kaj je mislila Sanja Rozman. Ampak v delu, ki ste ga citirala, je pred »privlačijo« še ena beseda, in sicer »posebno«. Spustiti se v intimno zvezo z nekom, ki vas ne privlači, verjetno res nima kaj dosti smisla. Vendar pa je vprašanje, če je modro iti v zvezo z nekom, ki vas izjemno (posebno?) privlači, če izhajate iz družine, kjer ste imeli vse prej kot prijetne razmere za odraščanje. Če ste bili v otroštvu pogosto in globoko ranjeni in prizadeti, vam bodo posebno privlačni partnerji, ki so bili podobno ranjeni in prizadeti. Ta sorodna prizadetost seveda nosi v sebi visok potencial, saj te lahko podobno ranjen partner lažje resnično začuti. Vendar pa je pot do tega zelo težka in dolga, predvsem pa zelo negotova. Ni pravila niti neke vnaprejšnje logike, ampak morda bi se bilo v takih prmerih bolj modro odločiti za partnerja, ki ni posebej (izjemno) privlačen, ampak samo »zmerno« privlačen. Zaljubljenost in tudi kasnejši odnos bosta zato morda malo manj evforična, a bo po drugi strani intenzivnost medsebojnih konfliktov in prizadevanj tudi precej nižja. Seveda je o tem eno pisati, drugo pa se o tem odločati v realnem življenju. A to ne spremeni tega, da zadeve v bistvu tako delujejo in da je to pametno upoštevati. Včasih nam je v odnosih lažje že samo zato, ker kakšno stvar razumemo. V konkretnem primeru bi nam lahko pomagalo razumevanje, da nas partner »prizadeva«, ker je tako naučen in ker ga mi k temu SPODBUJAMO! Spet ena navidezna nelogičnost, ampak v odnosu se dogaja namreč ravno to. Ne da bi se zavedali, partnerja spodbujamo k z nas neprijetnemu odnosu, ker samo tak odnos poznamo in se v njem znajdemo. Če partner npr. postane do nas ljubeč bolj, kot to mi prenesmo, bomo takoj našli način, da ga bomo odmaknili na varno razdaljo. Torej tudi če bo partner »čudežno spregledal« in želel postati do nas skrajno ljubeč in pozoren, mu bomo to dovolili samo do stopnje, do katere smo prišli sami in ki jo prenesemo.

Vsak odraste s takimi ali drugačnimi težavami. Sami pišete, da vam je danes lažje, kot je bilo včasih. Tudi to je znak, da se lahko z leti naučimo s težavami bolje spopadati. Priložnosti za to nam daje življenje vedno znova. Če smo vključeni v odnose, imamo vsak dan priložnost, da se naučimo česa novega. Najgloblje rane pa lahko praviloma rešimo samo z nekom, ki nam je in ga spustimo res blizu. Kot je že zgoraj napisano, so to osebe, ki so zelo podobne našim staršem. Res da nas bodo zato prizadevali podobno, kot so nas starši, vendar pa imajo edino oni to sposobnost, da izpolnijo naša najgloblja neuresničena hrepenenja. Naših ran ne »zaceli«, če dobimo tisto, česar smo si zaman želeli od staršev, od kogarkoli. Moramo dobiti od nekoga, ki jim je dovolj podoben, da občutimo, kot da smo dobili od staršev. Druga možnost za celjenje ran pa je, da pridemo do spoznanja, da smo lahko zadovoljni, čeprav se nam ta hrepenenja ne uresničijo. Da ne potrebujemo njihove uresničitve, kar z drugimi besedami pomeni, da za zadovoljno preživetje ne potrebujemo staršev. Ko pridemo do te točke, smo šele odrasli in gospodar svojega življenja. A žal večina v tem smislu nikoli ne odraste. Zato do konca čakajo na nekoga, ki bo poskrbel zanje. Drugih nimamo zato, da skrbijo za nas. Drugi niso odgovorni za naše počutje, zato nas tudi prizadevati ne morejo. Drugi so tukaj in z nami zato, da je življenje malo lažje in lepše. Predvsem pa, da ob njih lahko rastemo. To pomeni, da se učimo tega, česar nas starši niso. In se drugače naučimo tistega, kar so nas naučili narobe.

V vas, spoštovana Dina, se bodo do konca življenja prebujala težka občutja. Tudi življenje vam bo nasproti prinašalo težke preizkušnje. Tega ne morete spremeniti. Lahko pa spremenite svoje dojemanje tega, kaj in koliko je »težko« in krepite svojo moč in sposobnost za spopadanje s temi tegobami. To je jedro osebne rasti. Skupaj s tem se vam bo tudi spreminjal »sistem privlačnosti«. Če boste pri tem vztrajali, boste slej ko prej našli moškega, ki vam bo dovolj privlačen in bo tudi vztrajal z vami. Morda pa boste celo prišli do tega, da ga zadovoljno življenje sploh ne potrebujete. In dostikrat se »pravi moški« pojavi šele takrat.

Upam, da sem uspel vsaj malo odgovoriti na vaša navidez enostavna a obenem zelo kompleksna vprašanja. Ne bi rad na ta način delal reklame, ampak na moji delavnici »Čutim, torej sem!« se ukvarjamo ravno s temi vprašanji. Bistvena prednost delavnice je, da lahko v živo tudi preizkusimo in začutimo vse prej razloženo. Iz odzivov udeležencev izhaja, da na delavnici dobijo odgovore na ta in še mnoga druga vprašanja. Seveda pa je potem od vsakogar posebej odvisno, kako in koliko bo te odgovore uspel zaživeti v svojem vsakdanjiku.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja