Stara sem 20 let. Zanima me Vaš pogled in komentar. Torej, do sedaj sem bila 4 leta v “zvezi” z zasedenim fantom. To mi je na nek način ustrezalo, čeprav sem se veliko tudi presekirala… Malo sem se začela ukvarjati s tem, zakaj sem sploh pristala na tako polovičarsko zvezo – če ji sploh lahko rečem zveza. Pa sem prišla do tega, da se v bistvu bojim bližine,… Ampak, ne vem točno ČESA se bojim? Iz prejšne zveze vem, da je bila to slaba samopodoba, saj nisem vrjela, da sem dovolj vredna, da je nekdo samo z mano. Po eni strani me je strah, da če bom mela nekoga resnega, da to pomeni odpoved vsem mojim hobijem – biti totalno v zvezi… Imam same take prijateljice, ki so pri teh letih tako resne – potem pa poslušam, kako se kregajo, žalijo itd. Pa se vprašam, je pri teh letih to res vredno? No, zašla sem z vprašanja, ki si ga sama sebi ponavljam, česa se bojim… mi lahko malo namignete v kateri smeri naj iščem? kako naj to popravim? naslednji fant, s katerim sem se dobivala je bil iz tujine – spet beg bred nečim resnim? Zakaj se spuščam samo v zveze pri katerih je že na začetku jasno, da to ni to? Mogoče je res, da sem stara šele 20 let, a vseeno sem v mojem obnašanju do fantov ugotovila te specifične vzorce, ki jih nebi rada več ponavljala… Problem je tudi, da mi drugi fantje, razen teh dveh niti niso bili privlačni,… zakaj povezujem privlačnost z nedosegljivostjo?
Pa še to: Moti me, ker so vse moje prijateljice povezujejo stike s fanti z sexom… Sama še nisem spala z nikomer, pa mi vztrajno prigovarjajo, kaj mi je, da fantje me ne bodo pol leta čakali, da bova imela kaj več… Verjetno mojim prijatlom to ne gre v račun, ker drugače sem zelo odprta oseba, komunikativna, lahko rečem (pa ne da se hvalim), da sem privlačna veliko fantom. Ali je to prav, da hočem s fantom najprej globlje stike, šele po dolgem času sex?
O:
Začel bi z vašim zadnjim vprašanjem, na katerega je še najlažje odgovoriti. Prav je, da nasploh delate tako, kot se vam zdi prav. Seks pri tem ni nobena izjema. Ko si ga boste res zaželeli in boste čutili, da ste pripravljeni zanj, potem je to ZA VAS pravi čas. Noben drug o tem ne mora odločati, to je povsem vaša stvar. Fant-moški, ki bo to spoštoval in mu bo vajin odnos dragocen še zaradi česa drugega, bo počakal na ta vaš »pravi čas«. Sicer je dokaj verjetno, da se vaš strah pred bližino, o katerem pišete, izraža tudi preko nezainteresiranosti ali celo strahu pred seksom. Vendar se strahu pred bližino ne boste znebili s tem, da se boste na silo spustili v seks. Prej se bo zgodilo obratno in vam bo novo razočaranje še povečalo ta strah. S seksom ne boste torej ničesar rešili, bolj modro bi se bilo lotiti strahu pred bližino. V vaši starosti, na robu odraslosti, je ta strah običajen. Z njim se v tem obdobju srečujemo vsi, nekateri se ga ne znebijo vse življenje. Bližina je po eni strani mikavna, po drugi strani pa te najbolj lahko prizadane ravno tisti, ki ga spustiš blizu. Tega nas je najbolj strah. Seveda pa je zraven tudi strah pred novim, sploh če v svoji izvorni družini ni bilo prave pristnosti in bližine. Pa tudi če je bila, gre v intimnem odnosu za zelo drugačno bližino. S tem »logičnim« strahom se različno spopadamo. Nekateri se ga sploh ne zavedajo, drugi ga zanikajo, tretji si poiščejo nadomestke za bližino (npr. seks je tipičen primer). Vi ste se svojega problema zavedli. Ker so vam privlačni samo zasedeni ali drugače nedosegljivi moški, je to precej zanesljiv znak, da vas je strah spustiti se v zvezo, iz katere bi se lahko razvil resničen intimen odnos. Zakaj je pri vas tako, ni možno kar tako enostavno odgovoriti. Najbolj verjetno pa je, da ste na tak ali drugačen način imeli zelo čustveno (in fizično?) odsotnega očeta, ki pa ste ga močno čutili in še bolj pogrešali. Hrepenenje po njem, po tem da si bo končno vzel čas za vas in vam s tem pokazal, kako dragoceni ste zanj, je verjetno napolnjevalo precej vašega otroštva. Tudi če ste kasneje v adolescenci nad očetom obupali, je to globoko hrepenenje ostalo. Iz njega pa se napaja vaš »sistem privlačnosti«. Vi čakanje, (čustveno) oddaljenost, ne-bližino poznate, zato vam je to varno in se tega ne bojite. Ker vam verjetno oče (morda tudi mati) nikoli ni znal na pravi način priti blizu, si tega sploh ne znate predstavljati. Poleg tega sploh ne verjamete, da si »zaslužite«, da bi si nek moški želel vaše resnične in trajnejše bližine. Če si tega še oče ni želel, potem je moralo biti z vami nekaj narobe. Tako razmišlja vsaka hčerka. Globoko v vas je zapisano, da je bil vaš oče v redu, da pa je z vami nekaj narobe, da si ni vzel več časa za vas in vam ni pokazal, da vas ima rad. Če ste imeli še kakšnega brata ali sestro, ki jima je oče izkazoval več ali drugačno pozornost, potem so taki občutki še močnejši.
Ni tako pomembno ali sem z zgoraj napisanim zadel vaš odnos z očetom. Namen je bil, da prikažem, zakaj in na kakšen način so za nas tako pomembni odnosi iz izvorne družine. Sprašujete, kako prenehati s temi vašimi vzorci. Najboljša in naravna pot je, da zberete voljo in se za začetek prenehate kakorkoli ukvarjati z nedosegljivimi moškimi. Če vam bo to uspelo, se boste morali spopasti z občutki praznine, osamljenosti,…, ki bodo temu sledili. Noben moški tega sveta vas ne bo trajno rešil teh občutkov. V vas so, na nek način verjetno vedno bodo. Pravi način ni, da se jih znebite, se poskušite zamotiti, ampak da se naučite z njimi živeti in opraviti. Del te naravne poti je, da zberete pogum in se odločite za odnos z dosegljivim moškim. Seveda bi moški, ki bi vam upal priti blizu in bil ves čas tu nekje blizu vas, kar precej spremenil vaše življenje. Vendar sem vam za ceno odnosa ni treba »odpovedati« vsem vašim hobijem. Je bilo tudi z vašim očetom tako, da ko vas je potreboval, da ste morali vse spusititi iz rok in početi samo tisto, kar si je on želel? Je kdaj vprašal, česa si želite vi? V bistvu se vam ni treba odpovedati skoraj ničemur, sploh če se boste s svojim partnerjem odkrito pogovorili. Če vas bo vseeno preveč »dušil« pa bo morda to znak, da ni pravi in je čas, da gresta narazen. V vsakem PRAVEM odnosu se boste nečesa naučili, v vsakem boste vsaj malo zrasli. Tudi če vas bodo v njih moški prizadeli, morda celo zapustili. To je del tega dozorevanja, temu se ne da izogniti. Ključno je, da ves čas ne izgubite tistega dela sebe, ki se ga že zavedate in iščete še tisto, česar se še ne. V namišljenih odnosih z nedosegljivimi moškimi pa ne rastete, ostajate na istem, morda se vaši strahovi celo poglabljajo. Povsem enako je, če ste izven odnosov. Zato vztrajajte v njih, vendar hkrati poslušajte sebe in ne prehitevajte in se ne silite, do česar vam ni. Če pa vam bo na tej poti prehudo ali pa bi jo želeli pospešiti, potem vam priporočam obisk družinskega terapevta.