Smo dokaj normalna štiričlanska družina. Z možem imava precej dober in sproščen odnos. Nisva stroga in najin moto je bil vedno pogovor in sodelovanje. Moram pa reči, da je mož zelo potrpežljiv, jaz pa sem bolj vzkipljiva in precej burno reagiram (večkrat znorim).
Najina hči je lahko zelo prikupna in super, je zelo pametna in vsesplošno nadarjena. Poskusila se je v glasbi, plesu, različnih športih, a je povsod ugotovila, da to se pa njej ne da in je odnehala. Zadnje leto, ko je postala srednješolka, pa nama je zelo začela greniti življenje.
Že v lanskem letu se ji je zdelo, da se v šoli ni treba skoraj nič učiti in truditi in ji tudi nismo pretirano težili. Potem pa so se začele težave z nezadostnimi ocenami. Včeraj pa mi je povedala da so se s sošolci zmenili, da bodo še fiziko skupinsko »zabatali«. Čeprav sva ji prav za fiziko omogočila inštrukcije. Mera je bila včeraj res polna in spet smo se skregali do konca. Ona pravi, da jo naj pustiva na miru, da bo že sama poskrbela za svojo šolo, naju pa bo pobralo od skrbi, ker se punca skoraj nič ne uči. Rekla sva ji že nekajkrat, da bi se bilo morda dobro pogovoriti še s kom, vendar nama zabrusi, da sva samo midva tista, ki potrebujeva pomoč in da se ne moreva odcepit od nje, češ da je ona že odrasla in da je stara že šestnajst let. Moram povedati, da je na splošno zelo zadirčna, žaljiva in nedostopna, predvsem pa popolnoma nezainteresirana za vse. Zanima jo samo računalnik in komunikacija s sošolci preko FB. Seveda sva ji po vseh teh šusih dala prepoved računalnika, kar smo se seveda zmenili že pred tem na začetku leta. Sedaj pa je še hujše. Res sem do konca obupana in ne morem več tako naprej.
O:
Hčerki želite res najboljše, zato ste zelo upravičeno v hudi stiski, ko opažate, v kakšne težave sili, vi pa je niti ne razumete več, kaj šele da bi ji znali prav pomagati. Prehod iz osnovne v srednjo šolo je težak preizkus za otroka, nič manjši pa tudi za starše. Običajno se že kmalu v prvem letniku pokaže precej realna slika, koliko in na kakšen način so starši uspeli otroka pripraviti za postopno osamosvajanje. V adolescenci, ki se časovno večinoma pokriva ravno s srednjo šolo, glavna otrokova naloga ni več uspeh v šoli, ampak postopno osamosvajanje od staršev. V tem smislu se vaša hčerka obnaša zelo »normalno« in se zato ne razlikuje prav dosti od svojih vrstnikov. V tem obdobju starši na nek način počasi izgubljajo na pomenu, saj pomembni postajajo tudi prijatelji in sošolci. Otrok se želi za vsako ceno vključiti v družbo vrstnikov, saj je zanj najhuje biti izključen. Srednja šola oziroma puberteta torej družino nujno postavi pred nove težke naloge, kar zahteva tako od staršev kot otrok, da se morajo temu prilagoditi in ustrezno spremeniti odnose v družini.
Na kratko sem vam napisal nekaj splošnih pojasnil, da vas s tem morda vsaj malo pomirim, da se v vaši družini ne dogaja nič tako posebnega in nenormalnega, da se tega ne bi dalo urediti. Z vašo hčerko torej ni nič narobe, njeno vedenje je večinoma celo pričakovano za njena leta. Vendar pa to ne pomeni, da je vse, kar hčerka počne, v redu in dobro zanjo. Zakaj obstajajo tudi njeni vrstniki, ki v šoli nimajo težav, ki se na manj drastične načine upirajo svojim staršem in ubirajo bolj umirjeno pot v samostojnost? Najpogostejši odgovor na to vprašanje se skriva v drugačni vzgoji in odnosu staršev do otroka in tudi staršev med sabo.
V vašem vprašanju mi je najbolj padlo v oči, da je vaš mož bolj »potrpežljiv«. Nič ni narobe, če je res tak, saj pri vzgoji rabimo res obilo potrpežljivosti. Skrbi me pa, če ta »potrpežljivost« ne kaže predvsem kot popustljivost. Težko si je drugače razlagati, zakaj se vajina hčerka lahko obnaša, kakor želi. Kdo ji omogoča, da je tako neodgovorna? Odkod njena lenoba, kdo je vse naredil namesto nje? Hčerka je v srednjo šolo očitno prišla zelo nepripravljena. Nihče ji ni postavljal meja, nihče je ni naučil odgovornosti in vztrajnosti. Sklepam, da ste se kot družina srečavali in ukvarjali predvsem z lepimi stvarmi, tiste manj prijetne ste želeli otrokom prihraniti. Verjetno sta imela oba z možem precej težko otroštvo in sta se zato odločila, da bosta svojim otrokom nudila čisto nekaj drugega. Možno je, kar se zgodi veliko staršem, da sta šla v tem sicer lepem namenu predaleč in tako poskušala hčerki prihraniti nekaj, česar se ji ne da. Iz vajinega varnega zavetja je padla naravnost v življenje, ki je kakršno pač je. V njem niso samo lepe stvari, ampak je tudi marsikaj težkega in neprijetnega. Hčerka se očitno s tem ne zna spopadati, zato je zbegana, opleta okrog sebe, poskuša najti neko ravnotežje. S svojim nemogočim obnašanjem kliče po vama, da ji končno pomagata, ji data navodila, da ji postavita meje, saj je ta njena nova prijetna svoboda hkrati tudi velika groza. Kar počne, bi lahko napisal z dvema stavkoma: »Oče, boš že končno prišel, mi postavil meje, mi povedal, kako se znajti v življenju, me boš zaščitil?«, »Mami, me boš končno začutila, kako mi je, me naučila, kako se umiriti in kako postati ženska?« Se lahko spomnite sebe v njenih letih, je bilo vam kaj drugače, kaj ste vi takrat pogrešali?
Sprašujem se tudi, koliko vas moti ta moževa »potrpežljivost« tudi v vajinem odnosu. Je ta njegova potrpežljivost samo krinka zato, da ostane na varnem in da se mu (vama?) ni treba ukvarjati z manj prijetnimi stvarmi v vajinem odnosu? Koliko se morate vi jeziti namesto njega, se kdaj zalotite, da ste jezni in sploh ne veste zakaj? Koliko ste razočarani, ker ne čutite zadostne moževe podpore pri vzgoji hčerke? Samo ugibam, odgovorov ne poznam. Upam, da si jih vi upate zastaviti in si nanje tudi odkrito odgovoriti. Če se bosta z možem res odločila pomagati hčerki, se bosta prej morala odločiti, da pomagata drug drugemu.
Hčerka želi drugačen odnos, želi da jo začneta jemati in spoštovati tako kot je, noče več biti vajina »super in prikupna« hčerka. Hoče končno zaživeti po svoje in zase. Bori se za pravico, da je lahko prikupna in obupna, super in nemogoča, prijazna in jezna … Nič še ni izgubljenega! Hčerka vaju ne odriva iz svojega življenja, ampak vaju v obupu in nemoči prosi, da ji pomagata, jo razumeta, začutita – da sta ji na razpolago, ko vaju potrebuje, vendar na drugačen način. Od vaju pa tudi pričakuje, da zdržita brez nje, ko vaju ne potrebuje in da se namesto z njo ukvarjata raje drug z drugim. Če ji želita res dobro, začnita s tem že danes. Stiska, v katero vaju spravlja hčerka, je v bistvu njena usluga, da vama da povod in možnost, da se s možem zbližata kot starša in kot partnerja. Koliko časa bosta z možem še sprejemala te hčerkine usluge, za katere plačuje tako visoko ceno?