Pred kratkim sem bil na potepu po Madeiri. Vulkanski otok je ena sama gora, ravnin je le za vzorec. Letalsko stezo so morali postaviti na stebre nad morjem, da so omogočili pristajanje večjim letalom. Kjer v strme bregove niso mogli postaviti drugega, so posadili banane. Ogromno banan! Otok je povsem izkoriščen, praktično samooskrben, večino energije pridobivajo iz obnovljivih virov. Vedno bolj je podoben švicarskemu siru, saj je preboden z neštetimi predori. Namesto strmih in nevarnih cest vse obljudene dele povezujejo s skrbno načrtovano mrežo skromnih, a kvalitetnih prometnic. Madeirčani so s pridnostjo, skromnostjo in pametnim načrtovanjem skoraj iz nič ustvarili avtonomno pokrajino, ki je lahko za zgled preostalemu svetu.
Pred desetimi leti je bila prijateljica zdravnica na potovanju po Norveški. Ženska iz njihove skupine je na letalu doživela lažji infarkt. Po pristanku so prijateljici dovolili, da jo spremlja v bolnišnico v Oslu, kjer jo je čakalo presenečenje. Na stenah stare keramične ploščice, iz sten so viseli kabli … Če ponovim njene besede: »Kot bi se vrnila v naš zdravstveni dom petnajst let nazaj.« Vse skromno opremljeno, vendar strokovno in prijazno osebje, ki je hitro in profesionalno izvedlo potrebne preiskave. Ker sem tudi sam dvakrat z avtodomom prekrižaril Norveško, se moji spomini povsem skladajo s to podobo. Skromno, urejeno, nič odvečnega, toda vse, kar je potrebno. Večina predorov je samo vklesanih v skalo, brez betona, z borno razsvetljavo, s stropov kaplja … In to v eni od najbogatejših držav sveta?!
Pred štirinajstimi leti je bil odprt šentviški predor. Ker je končna cena za več kot trikrat (!) presegla predračunsko, je lani umrli gradbeni baron ob vsaki priložnosti ponavljal, da gre za najmodernejši predor v Evropi. Ne bom se spuščal v to, če je bil res. Kot tudi ne v to, koliko od trikrat preplačanega zneska so izsesale pijavke, pri nas nujni spremljevalci takih projektov. Niti ni pomembno, zakaj je s stropa najmodernejšega predora padal omet. Kar mi je bilo in mi je še vedno čudno, je, da se ni našel nihče, ki bi njemu in kompanjonom rekel, da v Sloveniji ne rabimo najmodernejšega predora. Niti si ga ne moremo privoščiti. Da bi nam bolj prav prišel skromen tunel, ki bi ustrezal minimalnim standardom in iz katerega bi se že takoj dalo zavijati proti centru mesta. Ne pa, da se šele zdaj spet pogovarjamo o tem. Od takrat je bilo veliko projektov, ob katerih se lahko samo primemo za glavo. Recimo megalomanski projekt Stožice. Ali bolj svež primer – se prostorske stiske AGRFT res ni dalo rešiti drugače kot z lani zgrajeno stavbo za 18 milijonov evrov, ob čemer se dobesedno potaplja dotrajana stavba SNG Drama?! Ostaja občutek, da je večina projektov, financiranih iz javnih sredstev, po nepotrebnem potratnih in razkošnih, ob tem pa tudi ne znamo postaviti pametnih prioritet.
Ob racionalni in neskorumpirani izvedbi šentviškega predora bi ostalo dovolj denarja za kar nekaj vrtcev in še kakšno drago napravo v UKC za povrh. Da ljudem ne bi bilo treba zbirati zamaškov in organizirati dobrodelnih akcij. Kar je seveda hvalevredna lastnost naroda na toplejši strani Alp. Manj hvalevredna je, da je pripadnikom tega naroda precej vseeno, če jim po nemarnem trošijo javni denar. Dokler ne zapravljajo z njegovega žepa, je Slovencu bližje, da na kratko zagodrnja, zlije nekaj žolča na spletu – pogleda stran in gre naprej. Taka logika je žal slepa, saj se državni žep napaja iz naših zasebnih žepov. Z napovedanim dvigom obrestnih mer se končuje obdobje »helikopterskega denarja«, ki je glavni razlog za visoko inflacijo. Ogromne količine svežega denarja v zadnjih letih v ZDA in Evropi in posledično nižja realna vrednost dolarja in evra je precej bolj pognalo cene v nebo od ukrajinske krize. Skratka – v naslednjih letih bo treba pametno obrniti vsak družinski in državni proračunski evro. V tem delu je koalicijska pogodba žal bolj skupek lepih želja, ki se jih v celoti niti približno ne bo dalo uresničiti. Čaka nas igrica s premajhno odejo. Ko se nekje dobro pokriješ, ti drug del telesa pogleda ven.
V primerjavi z večino držav sveta, tudi Madeiro, je Slovenija bogata država in bi zlahka zagotovila precej višjo kvaliteto življenja od trenutne. Seveda če omejena sredstva namenimo za tisto, kar res potrebujemo, nehamo z nepotrebnimi ali prenapihnjenimi projekti ter odženemo pijavke, katerim prav nič ne dišijo poceni in pregledni projekti. Od takih je namreč težko izsesati deleže, pa še lumparije se težje skrijejo. Dokler zadovoljivo ne pokrijemo temeljnih potreb večine prebivalstva, si ne smemo dovoliti nobenih nastopaških luksuznih projektov. Skrajni čas je, da se zavemo omejenosti naše odeje in se pametneje odločamo, katere dele bomo pokrili. Ta igra z odejo na nivoju države ni več noben hec, ampak izjemno odgovorna zadeva. Ker nam ta dokazano ne gre najbolje, bi bilo modro za svetovalca povabiti koga z Madeire ali Norveške.