Nasilje nima spola
Na dopustu sem ob jutranjem kapučinu v časopisu na sosednji mizi ujel novičko, da so v okolici Pazina priprli žensko, osumljeno večletnega nasilja nad svojim možem. Redno ga je pretepala in žalila, mu preprečevala vse družbene stike. Po vrnitvi iz službe, iz katere je moral naravnost domov, mu je vzela ključe avtomobila in telefon. Če je ni ubogal, ga je zaklenila v sobo. Vsak mesec ji je moral predati vso plačo. Mož je šele po petih letih takega maltretiranja zbral pogum, da je obvestil policijo.
Na kaj ste najprej pomislili ob branju te novičke, ki si je pot v medije utrla v obdobju kislih kumaric? Da gre za novinarsko raco? Kakšna reva je ta možakar, da je to dopuščal? Takih in podobnih zgodb je žal precej več, kot bi nekateri radi verjeli. Tisti, ki v trpinčenem gospodu vidite neodgovorno revo, pa imate krivična dvojna merila. Načelo ničelne tolerance do nasilja pomeni, da žrtev nikoli, ampak res nikoli nima najmanjše (so)odgovornosti za povzročeno nasilje. Spol, starost ali karkoli drugega pri tem ne igra prav nobene vloge. Nasilje je nasilje ne glede na to, kdo in nad kom ga izvaja.
Raziskave o nasilju v partnerskih odnosih vedno znova potrjujejo zaključke, da je nasilnih žensk približno toliko kot moških in to velja celo za fizično nasilje (okrog 12% partnerjev obeh spolov je občasno fizično nasilnih, približno 4% jih izvaja hujše oblike fizičnega nasilja). V raziskavah, ki sem jih pregledal za pripravo te kolumne, so presenetljivo ti odstotki celo nekaj višji pri ženskah. Tudi pri psihičnem nasilju se zaključki raziskav skoraj ne razlikujejo med spoloma: približno 75% žensk in moških izvaja razne oblike psihičnega in čustvenega nasilja. To se ujema s tem, kar vidim v odnosih in kar opažam pri svojem delu: nasilje že dolgo ni več samo moški problem. Postaja pa vedno večji problem za moške, ki se enostavno ne znajo zaščititi pred svojimi partnerkami. Odkod ta sodobna nemoč moških, ki so se ali se vsaj želijo odreči fizičnemu nasilju, brez njega pa so lahek plen za bolj ali manj prefinjene oblike čustvenega izsiljevanja ali celo fizičnega nasilja s strani partneric?
Eden od odgovorov se skriva v odnosih v družinah. Če so včasih kljub odsotnosti očetje vsaj na videz imeli glavno besedo, v zadnjih desetletjih vedno bolj prevladujejo družine, v katerih so mame odkrito prevzele vajeti v svoje roke. Odsotnosti in nemoči očetov se niti ne skriva več. Ti pri tem sodelujejo in »ubogajo« svoje žene ali pa se nasprotno še bolj umikajo. Ne le iz družine, počasi tudi iz partnerskega odnosa. Osamljene žene se v želji, da zapolnijo to praznino, še bolj posvečajo otrokom. Preveč jih je, ki iz sinov naredijo nadomestne partnerje in od njih nezavedno pričakujejo marsikaj, kar ne bi smele. Sinovi, od očetov prepuščeni na milost in nemilost materam, nezavedno začno bolj kot za svoje skrbeti za materine potrebe in počutje.
Ko jih adolescenca odločneje začne vabiti v svet zunaj družine, bodo posesivne matere nazavedno z vsemi mogočimi triki skušale ohraniti nitke, s katerimi sinove priklepajo nase. Bolj ko se jih bodo sinovi skušali znebiti, hujše oblike čustvenega izsiljevanja in manipulacij bodo uporabile. Kot so matere odločilnega pomena za zdrav razvoj otrok, žal obratno lahko naredijo bistveno več škode od očetov. Če tepe oče, je hudo. Če tepe mama, je uničujoče! Mame so izjemno iznajdljive, kako v sinovih prebujati krivdo, kar je prevladujoča oblika čustvenega nasilja, ki lahko pušča še hujše posledice od fizičnega. Sinovi, zlorabljeni od mam in brez očetovskega zgleda, kako ob ženski razviješ in ohraniš svojo moškost, odrastejo v okrnjene moške, ki še naprej želijo biti (čustveni) skrbniki svojih žensk. Ali pa imajo neustavljiv odpor do njihovih potreb in želja. Oboji se ne znajo ustrezno postaviti zase, kot da bi jih partnerke upravljale z daljincem. Prvi se na pritiske tipk uklonijo, drugi pa skačejo do stropa. Ker moških nihče na nauči, kako se z zdravo in spoštljivo jezo postaviti zase, to počnejo z nasiljem. Bistveno bolj pogosto pa z umikom.
Spol nas torej ne varuje pred tem, da bi bili nasilni. Moški in ženske se podobno zatekajo k uporabi nasilja. Vendar družbeno okolje in tudi inštitucije tega še vedno ne zmorejo sprejeti in upoštevati. Ženska žrtev nasilja, ko se odloči in zbere pogum, lahko izbira med vrsto načinov pomoči. Varnih hiš za moške pa še vedno nimamo, gostilne ostajajo njihov najboljši približek. Ženska, ki bo potarnala prijateljicam, da se mož znaša nad njo, bo dobila veliko sočutja, ogorčenja in pripravljenosti, da jo pospremijo na csd ali policijo. Na kaj lahko računa moški, nad katerim se izživlja partnerka? Kako se bodo odzvali njegovi prijatelji po rekreaciji v garderobi, če jim to pove? Ga bodo podprli ali se mu bodo posmehovali? Koliko prezira bo zaznal v očeh policista, h kateremu bo prišel po pomoč v skrajnem obupu. Ja, ker moški pride po pomoč šele takrat – v skrajnem obupu. Do takrat pa molči, trpi in se sramuje samega sebe.
