Nasilje brez modric
S prejšnjo kolumno sem opozoril, da niso nasilni samo moški ter po odzivih sodeč močno razburkal utrjena prepričanja o nasilju v partnerskih odnosih. Za realnejšo oceno problematike nasilja med spoloma je najprej treba razširiti pogled na to, kaj sploh je nasilje. Že res, da zaradi patriarhalnih vzorcev in telesne premoči hujše oblike fizičnega nasilja precej pogosteje izvajajo moški. Vendar podobno lahko ugotovimo pri psihičnem (čustvenem) nasilju, kjer so ženske tiste, ki izkoriščajo svojo premoč. Če sklepam po izkušnjah iz partnerskih terapij, moškim največje stiske povzročajo »tehnike«, s katerimi ženske skušajo zbujati občutke krivde in preko tega doseči, da bi se moški obnašali po njihovih pričakovanjih. Tipični primeri so užaljenost, obtoževanje, pritoževanje, kritiziranje, poniževanje, ignoranca in odklanjanje pogovora. Slednje se šteje med najhujše oblike čustvenega nasilja, zato ga najtežje prenašajo tako moški kot ženske.
Fizično nasilje je lažje prepoznati in obsojati, saj psihično nasilje ne pušča modric in podplutb. Ženske klofute, brcanje, praskanje in lasanje se štejejo za fizično nasilje tudi v primerih, ko jih moški uspe prestreči in se pred tem zavarovati. V takih primerih ni zunanjih poškodb, ostajajo pa notranje, čustvene rane. Še bolj pa poškodbe na odnosu samem. Terapevtska praksa kaže, da upada delež parov, kjer bi bilo fizično nasilje glavna težava. In tudi v večini primerov, ko ga odkrijemo, partnerja hitro prideta do medsebojnega priznanja, da sta na določene načine nasilna oba.
Bistveno večji problem je psihično nasilje, s tem da se moški neprimeno slabše znajdejo v teh psihičnih bitkah. Zato se zatečejo k tehnikam, ki so se jih naučili v izvornih družinah. Prva je navidezno popuščanje in sklepanje dogovorov s figo v žepu. Dosti bolj pogost pa je umik iz odnosa. Lahko gre za prikrite oblike (pretirano delo, rekreacija, druženja s prijatelji) ali pa umika niti ne poskušajo skrivati (ignoranca, neskončno gledanje TV).
Ko na predavanjih moške povprašam, ali jim je huje, če se partnerke fizično spravijo nanje ali se teden dni nočejo pogovarjati, praviloma vsi za hujšega izberejo molk. Moški se skozi mladostniško prerivanje in pretepanje s sovrstniki nekako naučijo spoprijemati s fizičnim nasiljem, precej slabše jim gre zaščita na čustvenem področju. Če moškemu, ki se je zrelo odrekel fizičnemu nasilju, vzamemo še pravico do jeze, s čim naj se potem postavi zase!? Zato je izjemnega pomena, da se tako moški kot ženske naučijo ločevati jezo od nasilja. Spoštljiva jeza brez elementov nasilja je namenjena obrambi, njeno temeljno sporočilo je, da nečesa ne dovolimo in se zato postavljamo zase. Ko se jeza uperi proti drugemu, od drugega nekaj zahteva oziroma želi izsiliti, pa preide v nasilje.
Škodljivost psihičnega nasilja se podcenjuje, ena od posledic je tudi njegova neovirana poplava na družbenih omrežjih. Definicija v Zakonu o preprečavanju nasilja v družinah (ZPND), da so psihično nasilje ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, ni le presplošna, ampak neustrezna, če ne celo zgrešena. Med odraslimi ne more veljati, da smo odgovorni za čustvena stanja drugih, ampak samo za svoja ravnanja. Če ZPND v tem delu želi biti uporaben, potem bi moral jasno opredeliti, katera ravnanja se lahko štejejo za psihično nasilje. Če slepo sledimo zakonski definiciji, se lahko za psihično nasilje šteje tudi spoštljivo in umirjeno izražena jeza, ki v partnerju zaradi njegovih notranjih zapletov po nepotrebnem prebudi silovit strah. Ali če partnerka odkrito in brez kančka izsiljevanja pove, da resno razmišlja o ločitvi in bi to v partnerju sprožilo neobvladljiv strah pred zapustitvijo s hudimi duševnimi stiskami – je bila partnerka nasilna?! Že ta dva enostavna primera jasno pokažeta na neustreznost zakonske definicije psihičnega nasilja.
To pomanjkljivost poskušajo s podrobnejšimi opisi oblik psihičnega nasilja popravljati društva in ustanove s področja preprečevanja nasilja. A če pogledamo npr. na spletno stran Društva za nenasilno komunikacijo, katerega dejavnost globoko spoštujem, je v obširnem in uporabnem seznamu nasilnih dejanj avtomatično kot storilec naveden moški, ženska pa kot žrtev?! Je potem čudno, če moški pogosto niti ne zaznajo, da so žrtve (psihičnega) nasilja?
Nujno potrebujemo jasno in družbeno usklajeno definicijo psihičnega nasilja in ga potem, vsaj v najhujših oblikah, tudi preganjati. Odveč je tehtanje in ločevanje moškega in ženskega nasilja, tega je z obeh strani preveč. Ključno je, da se nasilje prepoznava, naslavlja in sankcionira, ne glede na to, katerega spola sta žrtev in storilec. Tako moške kot ženske je treba podučevati o vseh oblikah nasilja ter jih podpirati in opolnomočiti, da se zmorejo pred njim zaščititi. Ker je to edini način, da se ustavijo spirale nasilja – v partnerstvu in družbi kot celoti.
