Spomladi je Vlasta Nussdorfer, nekdanja varuhinja človekovih pravic, na portalu IUS-info opozorila na večje število primerov, ko matere v postopku ločitve ali po njej partnerje po krivem obdolžijo nasilja nad otroki ali celo pedofilije. Namen je jasen: maščevanje partnerju s tem, da se mu prepreči stik z otroki. Zgovoren je podatek, da se največ obtožb »zgodi« v juniju, kar je najboljši način, da imajo matere čez počitnice otroke samo zase. Gre za problem, o katerem se že dolgo govori, je pa verjetno pri nas prvič, da ga je javno izpostavila ženska. Manipulativne matere izkoriščajo utečeno prakso, da so takoj po prijavi pod nadzorom očetovi stiki z otrokom. Ker naša sodišča meljejo počasi, lahko traja tudi po več let, ko so očetom brez dokazov krivično odtujeni otroci. Pri tem ne gre le za kršenje pravic očetov. Kar je najbolj tragično – predvsem so kršene pravice otrok, ki za zdrav razvoj potrebujejo tudi stik z očetom.
Seveda je prav, da sodišča vsako prijavo vzamejo resno. Vendar bi enako resno morala upoštevati možnost lažne prijave. Prav tako bi bilo treba preveriti, če in na kakšen način so nasilne ali zlorabljajoče tudi prijaviteljice. Edina za otroke korektna rešitev bi bila, da sodišča vse take primere obravnavajo absolutno prednostno. Pri tem pa bi se smelo stike očetov z otroki prepovedati samo v skrajnih primerih, podprtimi z dokazi. Dokler jih ni, bi moral nadzor potekati na način, ki bi zmogel varovati otroke, obenem pa omogočati stik očetov z njimi.
Pri nas pa se postopki vlečejo v neskončnost, kar najbolj ustreza krivim prijaviteljicam, ki si zmišljujejo vse mogoče, da zavlačujejo končno odločitev. Vlasta Nussdorfer se sprašuje zakaj jim sodišča v nedogled nasedajo? Koliko k temu prispeva dejstvo, da so na oddelkih za družinsko sodstvo skoraj same sodnice, na Centrih za socialno delo pa to področje tudi pokrivajo v glavnem ženske? Gre verjetno za najbolj kričeč primer, ko ženske izkoriščajo svojo (družbeno) premoč nad moškimi. Moški–očetje enostavno nimajo ustreznih vzvodov, da bi te krivice preprečili ali ustavili.
Da bi dosegli spremembe, so se nekateri povezali v okviru društva DOOR, ki opozarja na te krivice in se bori za uravnoteženo sostarševstvo. Lani jeseni sem predaval na njihovi mednarodni konferenci. Ko sem na spletni strani, kjer si psihoterapevti izmenjujemo koristne podatke, opisal to problematiko in kako zelo drugačen pristop sta predstavila sodnik in sodnica iz Nemčije, sem bil takoj deležen pikrega komentarja stanovske kolegice, češ da je eden od ustanoviteljev zelo »problematičen« in celo obsojen zaradi nasilja. Ker sem lahko iz prve roke izvedel, kaj vse je njemu in otrokom počela partnerka, kot terapevt, ki je pri svojem delu doživel že marsikaj, lahko razumem, da so mu, kot pravi, »popustili živci«. Naj še enkrat poudarim, da sem odločen zagovornik ničelne tolerance do vseh vrst nasilja. Zato ne relativiziram, kaj šele opravičujem nasilja tega gospoda. Vendar je bilo njegovo nasilje prepoznano in obsojeno. Manipulacije, psihično nasilje in neprimerno starševstvo njegove partnerke pa je bilo spregledano in seveda tudi nekaznovano.
Pred petnajstimi leti sem se udeležil seminarja na temo preprečevanja nasilja. Poleg predstavnikov CSD in sodišč je bil k okrogli mizi povabljen tudi komandir ene od policijskih postaj. Ko so udeleženci začeli z neprijetnimi vprašanji in obtožbami na delo policije, še posebej skozi kakšne postopke morajo žrtve nasilja, je komandir mirno odgovoril, da se te težave zavedajo. Vendar je v isti sapi opozoril, da se je velikokrat izkazalo, da ženske vlagajo lažne ali močno izkrivljene prijave. Zato se policisti strogo držijo postopkov, saj morajo dopuščati ne tako majhno verjetnost, da gre za lažno prijavo. Ob tem je poprosil, naj žrtve nasilja opozarjamo, da poskušajo zagotoviti kakršnekoli dokaze, ker imajo brez njih zvezane roke. Ženske, ki vlagajo lažne prijave, ne povzročajo krivice le partnerjem in s tem škodijo svojim otrokom – delajo tudi medvedjo uslugo resničnim žrtvam nasilja!
Ob koncu si bom za širitev pogleda v problematiko družinskega nasilja dovolil manjšo provokacijo. Če psihično nasilje in čustvene zlorabe mater lahko otrokom povzročajo podobno škodo kot fizično nasilje očetov in če moški vztrajno zatrjujejo, da jim fizično nasilje partnerk ne pride toliko do živega kot njihovo psihično nasilje, zakaj potem sodišča še vedno ostajajo osredotočena zgolj na fizično nasilje? Kdo bo stehtal, kaj je hujše: fizično ali psihično nasilje? In če to tehtnico vsaj za silo izravnamo ali lahko začnemo vsaj razmišljati o tem, da bi se ravnanje gospoda iz zgornje zgodbe lahko štelo za prekoračen silobran ali dejanje v skrajni sili v smislu 11. in 12. člena kazenskega zakonika?
Da ne bo nesporazuma: moško nasilje ni v ničemer opravičljivo, je bilo in ostaja večji problem. Vendar pa je tudi ženskega nasilja več kot dovolj, da se začnemo o tem odkrito pogovarjati.
