Odziv na članek v Sobotni prilogi Dela

V Sobotni prilogi, 20.8. je specialistka psihiatrije za članek Kaj se dogaja? Dajmo se pogovoriti o spolu … za izhodišče vzela mojo kolumno Nasilje nima spola iz Nedela. (kolumno lahko preberete na povezavi https://terapevt.izidorgasperlin.com/?p=6836).

Žal je že začetno sklicevanje na mojo kolumno napačno, zato so potem zgrešene tudi vse njene nadaljne interpretacije izsekov kolumne. Ob tem pa mi pripisuje kar nekaj navedb in trditev, ki jih v kolumni nikakor ni mogoče najti. 

Ker je avtorica povsem zgrešila sporočila moje kolumne in ker gre za občutljivo temo odnosov med spoloma, sem uredništvu Sobotne priloge poslal spodnji odziv, ki pa ga brez pojasnila niso objavili. Zato ga objavljam tukaj.


Nasilje res nima spola

V Sobotni prilogi z dne 20. 8. je avtorica, specialistka psihiatrije, kot izhodišče za svoj zanimiv članek vzela mojo kolumno iz Nedela. Žal je v njej našla marsikaj, česar tam sploh ni, kar pa je korektno povzeto, pa je interpretirala tako napačno, da se enostavno moram odzvati in objektivno predstaviti vsebino kolumne, s tem pa tudi osvetliti problematiko nasilja med spoloma. Ker članek odpira veliko različnih tem, se bom omejil samo na tiste dele, ki se nanašajo na mojo kolumno.

Avtorica na začetku navaja, da naj bi pisal o zastrašujočih podatkih, da (fizično) nasilje žensk nad moškimi dosega, če ne celo presega, nasilje moških nad ženskami. Ker se hudič skriva v podrobnostih, citiram točen tekst: »Raziskave o nasilju v partnerskih odnosih vedno znova potrjujejo zaključke, da je nasilnih žensk približno toliko kot moških in to velja celo za fizično nasilje (okrog 12% partnerjev obeh spolov je občasno fizično nasilnih, približno 4% jih izvaja hujše oblike fizičnega nasilja).« Navedel sem torej samo odstotke nasilnih žensk in moških, nikakor pa nisem izenačeval nasilja med spoloma! Jasno je, da se oblike, jakost in posledice nasilja razlikujejo, vendar to ni bila tema kolumne, zato se s tem sploh nisem ukvarjal. Želel sem le opozoriti, da obstaja tudi žensko nasilje in da ga je mnogo več, kot si misli večina ljudi. Lahko samo domnevam, da je to začetno površno razumevanje potem vodilo do serije zgrešenih interpretacij v nadaljevanju članka.

Avtorica me je res pobarala za vire raziskav, ki sem jih ji tudi posredoval. Ne gre za noben velik zasuk v nasilju med spoloma. Podatke tovrstnih raziskav občasno spremljam že dobrih dvajset let in se rezultati v tem času niso kaj dosti spreminjali. Odstotek gor ali dol ne menja zaključka, da je nasilnih približno toliko žensk kot tudi moških. 

To, da v avtoričino psihiatrično ambulanto ne zahajajo moški, ki bi iskali pomoč zaradi nasilja žensk, se da precej enostavno in logično razložiti. Mnogi moški se sploh ne zavedajo, da so žrtve nasilja. Tudi če se, iz sramu redkokdaj iščejo pomoč. In tistih nekaj malo, ki se zato odloči, naj bi pomoč iskali pri psihiatrinji, ki se javno označuje za feministko?! V tej psihiatrični ambulanti je, kot je zapisano v članku, prepovedano fizično nasilje, ki ni enakovredno drugim oblikam spopadanja med ljudmi. V našem terapevtskem centru je prepovedano vsakršno (!) nasilje. In v tej na videz majhni razliki tiči ena od ključnih poant, ki sem jo izpostavil v kolumni: da se preveč osredotočamo na fizično nasilje, spregledujemo pa druge oblike nasilja. Ob tem pa se fizično nasilje samodejno povezuje z moškimi. 

Moj namen nikakor ni bil, da bi opravičeval nemočne moške, kar mi pripisuje avtorica. Samo pojasnjujem, kaj se dogaja v sodobnih družinah in partnerskih odnosih, kaj so resnične težave in od kod izvirajo. Seveda ne pišem o vseh moških, kot tudi ne o vseh ženskah. Pišem samo o tistih, ki so žrtve nasilja ali ga izvajajo. Nikjer niti ne namigujem, da ne bi pričakoval, da oboji, ne glede na svojo zgodovino, prevzamejo odgovornost, da se naučijo postavljati zase brez nasilja. Sem pa začuden nad tem, kako nonšalantno je psihiatrinja naložila mladim moškim, da se morajo spopasti z očeti, mamami in mladimi ženskami, takimi kot pač so. Sam si niti v šali ne bi upal napisati mladim ženskam, žrtvam nasilja, da se pač morajo naučiti spopasti s svojimi starši in (nasilnimi) mladimi moškimi, takimi kot pač so?! In to je ta dvojnost, ki že meji na družbeno hipokrizijo. Moški se morajo (sami?) naučiti spopadanja na ustrezen način, ženskam pa pripada, da jih z vseh koncev ščitijo in jim pomagajo. Seveda je to slednje povsem pravilno. Ampak zakaj enakih vatlov ne uporabimo tudi za moške? In navsezadnje – kakšna je potem sploh naloga psihoterapevtov? Da klientom rečemo, sori, bilo je, kar je, vsak je imel svoj šmorn doma, nauči se spopadati s tem? Ali ni naša naloga, da jih najprej razumemo, da tega ne znajo in ne zmorejo in jim potem vztrajno pomagamo, da se počasi, korak za korakom tega naučijo? In kaj z njimi do takrat, dokler tega ne zmorejo? Jih bomo zaščitili ali jim bomo solili pamet, da so si sami krivi, ker prepočasi stopajo po »poti v zrelo, zdravo in za odnose sposobno osebo«? In kdo, brez znakov narcistične motnje, lahko zase trdi, da je to pot v celoti prehodil? Če pogledamo stanje v družbi, je več kot očitno, da jih je mnogo, ki so obtičali že na prvih korakih te poti. In taki vstopajo v partnerske odnose in se v njih obnašajo, kot so naučeni in kot zmorejo. Oboji – moški in ženske!

Še bolj začuden sem, kje je avtorica našla, da bi trdil, da je prikrita odsotnost očetov boljša od tega, da se njihove odsotnosti sploh ne skriva več in da celo navajam sprenevedanje kot rešitev. Oboje je enako slabo, če želite, katastrofalno. Zadnje čase se je samo bolj jasno razkrilo, da je precej moških oziroma očetovskih cesarjev nagih. In nikakor nisem odgovornosti za težave mladih moških nalagal samo materam. Odgovorna sta vedno oba starša. Kot so očetje, seveda spet ne vsi, odgovorni za svojo odsotnost in nesposobnost, so matere odgovorne za svojo pretirano, vsiljivo in manipulativno prisotnost. Če že moram tehtati, kdo je bolj odgovoren, da se (mladi) moški v partnerskih odnosih ne znajo ustrezno postaviti zase, potem gre bistveno večja odgovornost očetom. Njihova naloga je, da sinove naučijo, kako se odločno, spoštljivo in nenasilno postaviti zase. A tega ne znajo, ker jih niso naučili njihovi očetje. Toda tako tehtanje in valitev odgovornosti nima nobenega smisla, saj na koncu vedno lahko pridemo do Adama in Eve. Precej bolj koristno je, da na partnerske odnose pogledamo take, kot so. Seveda ni prav, če moški ravnotežje in prevlado v odnosih z ženskami vzdržujejo z nasiljem. Nasprotno! Odločno podpiram vse ženske, ki se temu upirajo in moške, ki se nasilju odrekajo. Kar pa me niti malo ne ovira, da ne bi zmogel ujeti njihove stiske in nemoči, ker jih ni nihče naučil, da se je mogoče tudi brez nasilja postaviti zase. Enako nimam prav nobenih težav, da ne bi začutil stisk žensk s povsem enako težavo.

Avtorica pravilno povzame, da sinovi brez ustreznega očetovskega zgleda in zaradi posesivnega odnosa mater odrastejo v okrnjene moške, ki še naprej želijo biti (čustveni) skrbniki svojih žensk. Vendar potem posmehljivo nadaljuje, češ da je to res problem, ker naj bi po pravem (moškem?) redu ženske morale biti čustvene skrbnice. Posmeh je tukaj povsem odveč, ker je problem oboje! Za svoja čustvena stanja je odgovoren vsak sam, spol pri tem ne igra nobene vloge. Problem ima tisti, ki verjame, da mora v odraslem odnosu čustveno skrbeti za drugega, kot tudi tisti, ki to pričakuje od drugega. In prav ta nesposobnost čustvene diferenciacije je ena ključnih težav v sodobnih partnerskih odnosih. Dokler v terapiji ne naučimo partnerjev, da je vsak popolnoma odgovoren za vse svoje misli, čustva in dejanja, se težko kam premaknemo.

Povsem nejasna mi je povezava mizandrije in mizogonije z mojim stavkom, da nas spol ne varuje pred tem, da bi bili nasilni. Če ženska moškega ali moških nasploh ne mara ali jih celo sovraži, je to njena pravica in res ne vem, v čem bi bila težava. Nekaj povsem drugega pa je, če je pri tem nasilna. 

Verjamem, da ta pojasnila zadoščajo, da si vsak, ki je prebral kolumno, lahko ustvari sliko, kaj dejansko sporoča. Opomnil bi samo še na zaključek članka, ko avtorica piše o napenjanju nekaj več možganskih celic. Ta del je že v osnovi nespoštljiv. Če pa je namenjen konkretno meni, pa je celo žaljiv. Kar spada pod psihično nasilje. To izpostavljam, ker se je ista avtorica podpisala tudi pod članek Protestiram kot psihiatrinja in ženska, ki je bil objavljen v SP 11. septembra lani. Nanaša se na razvpiti ekces, ki sta ga bila na Kredarici deležna bivša predsednik vlade in notranji minister. Čeprav sem na strani tistih, ki smo odločno proti načinu njunega delovanja, to ne more spremeniti dejstva, da sta bila pod Triglavom žrtvi nasilja. 

Avtorica že v uvodu protesta piše o ženskah, ki naj bi bile takoj ožigosane, če si dovolijo biti jezne. Vendar to, kar si je privoščila dotična ženska pod Triglavom, nikakor ni bila jeza – bilo je nasilje! In kot tako si zasluži obsodbo in tudi zgražanje. Ne, ker ga je storila ženska. Preprosto zato, ker gre za nasilje. In tudi če bi v konkretnem primeru šlo za jezo, kar seveda ni res, bi bilo izražanje jeze nad dvema pohodnikoma, ki sta mirno vstopila v kočo, najmanj nadlegovanje, kar pa spet pomeni nasilje. Gospa, ki se je znesla nad njima, je imela vso pravico do jeze, da jo občuti do zadnjega vlakna telesa in jo po potrebi izpove svojim kolegom za svojo mizo. Prav nobene pravice pa ni imela, da jo stresa na nič hudega sluteča planinca, še manj, da je bila do njiju nespoštljiva in nasilna. Tudi če drži vse ostalo, kar je avtorica napisala v protestnem članku, žal ta izpade najmanj kot relativizacija, če ne celo opravičevanje nasilja – ker si ga je privoščila ženska?! 

Menim, da krivična percepcija nasilja med spoloma izvira predvsem iz pretirane osredotočenosti zgolj na fizično in spolno nasilje. Škodljivost psihičnega nasilja se podcenjuje, ena od posledic je tudi njegova neovirana poplava v družbi. Definicija v Zakonu o preprečavanju nasilja v družinah, da so psihično nasilje ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, ni le presplošna, ampak neustrezna, če ne celo zgrešena. Med odraslimi ne more veljati, da smo odgovorni za čustvena stanja drugih, ampak samo za svoja ravnanja. Če zakon v tem delu želi biti uporaben, potem bi moral jasno opredeliti, katera ravnanja se lahko štejejo za psihično nasilje.To pomanjkljivost poskušajo s podrobnejšimi opisi oblik psihičnega nasilja popravljati društva in ustanove s področja preprečevanja nasilja. A če pogledamo npr. na spletno stran Društva za nenasilno komunikacijo, je v obširnem in uporabnem seznamu nasilnih dejanj avtomatično kot storilec naveden moški, ženska pa kot žrtev?! Je potem čudno, če moški pogosto niti ne zaznajo, da so žrtve (psihičnega) nasilja?

Vlasta Nussdorfer, bivša varuhinja človekovih pravic, je spomladi na portalu IUS-info obširno opozorila na krivico, ki se moškim dogaja ravno zaradi osredotočenosti na fizično in spolno nasilje ter predpostavke, da gre za izključno moški problem. Piše o vedno večjem številu primerov, ko matere v postopku ločitve ali po njej partnerje po krivem obdolžijo nasilja nad otroki ali celo pedofilije. Manipulativne matere izkoriščajo utečeno prakso, da so takoj po prijavi pod nadzorom očetovi stiki z otrokom. Ker naša sodišča meljejo počasi, lahko traja tudi po več let, ko so očetom brez dokazov krivično odtujeni otroci. Pri tem ne gre le za kršenje pravic očetov. Kar je najbolj tragično – predvsem so kršene pravice otrok, ki za zdrav razvoj potrebujejo tudi stik z očetom. Gre verjetno za najbolj kričeč primer, ko ženske izkoriščajo svojo (družbeno) premoč nad moškimi. Moški–očetje enostavno nimajo ustreznih vzvodov, da bi te krivice preprečili ali ustavili. 

Ne samo nasilje, tudi moje pisanje o nasilju nima spola. Ne pišem za moške še manj proti ženskam. Vedno in dosledno se postavljam proti nasilju in storilcem ter v bran žrtvam. Verjamem v ničelno toleranco do vseh vrst nasilja, ne glede na to, kdo ga izvaja. V konkretni kolumni sem opozoril na sivo, če ne kar slepo pego v družbene zavesti na področju nasilja. Niso problem moški in tudi ženske ne. Ni moškega in ženskega nasilja. Je samo nasilje, odločno preveč ga je. In to je problem. Zato je nasilje treba dosledno prepoznavati, naslavljati in preganjati ter pomagati vsem žrtvam nasilja, ne glede na starost in spol. To je moja rdeča nit. Kot žrtev nasilja, vem o čem pišem. Želim si, da bi se je zavedali vsi, ki kakor koli delajo z ljudmi. Za psihoterapevte in psihiatre pa bi to morala biti ena od osnovnih niti, na kateri sloni naše delo.