V predzadnji avgustovski Sobotni prilogi je specialistka psihiatrije, ki se odkrito označuje za feministko, (zlo)uporabila mojo kolumno Nasilje nima spola za predstavitev svojih pogledov na razmerja med spoloma in odnose v družbi. Žal je že v uvodu zelo površno povzela navedene podatke raziskav (enaki odstotki ne pomenijo enačenja moškega in ženskega nasilja), potem pa napačno intrepretirala praktično vsa sklicevanja na mojo kolumno. Povsem se strinjam, da je treba iz odnosov izgnati vse elemente moške prevlade, ki temeljijo na kateri koli obliki nasilja. Ne vidim pa nobenega razloga, da bi morali sodobni moški delati pokoro zaradi »grešne« preteklosti prednikov.
Feminizmu je v jedru treba dati prav in priznati, da je bil uspešen. Ženske na zahodu še nikoli niso bile bližje enakopravnosti. Ne bi se spuščal v to, koliko je še do cilja, kjer bi se vloga ženske pravično izravnala z moško. Vsekakor pa so ženske prišle dovolj daleč, da se nekateri počutijo dovolj ogrožene, da so se začele dogajati sumljive in nevarne zadeve. Na primer dogajanje v ZDA o prepovedi splava oziroma če pogledamo širše, vedno večje vtikanje v to, kaj naj bi ženska počela s sabo in kako naj bi izvajala svoje materinstvo. Glede tovrstnih zadev lahko napišem, da sem tudi sam feminist in upam, da se ti nesmisli čimprej ustavijo.
Ima pa feminizem tudi svojo senčno stran, na katero opozarja tudi vedno več žensk. Pri nas je bila Vesna Godina prva, ki je brez dlake na jeziku začela opisovati past, ki si jo nehote nastavljajo (pretirane) feministke. Z vidika partnerskih odnosov vidim največjo težavo v tem, da ženske s širjenjem pravic dobivajo tudi vedno večjo odgovornost in obremenjenost. Biti ljubeča in popolna mama, uspešna v službi, družbeno angažirana in imeti vedno urejen dom in vrt … je zahtevna naloga, ki jo marsikatera ne zmore, prst kritike pa pogosto neupravičeno uperi v partnerja.
Podpiram ženske, da si še naprej utrjujejo enakopraven položaj v družbi. Vzpostavljanje enakovrednosti v partnerskem odnosu je temelj mojega terapevtskega dela. Skrbi me pa, ker se enakopravnost vedno pogosteje zamenjuje z enakostjo. Moški in ženske nismo enaki in nikoli ne bomo. Če za primer uporabim pravkar končano evropsko prvenstvo v atletiki, enakopravnost pomeni, da je bil skok s palico za ženske uvrščen na prvenstvo, čeprav je ta šport izrazito bolj primeren za moške. Enakost pa bi pomenila, da bi bila kvalifikacijska višina za ženske enaka tisti za moške. In Tina Šutej bi ostala brez medalje, če bi vztrajali, da je za uvrstitev v finale nujna preskočena taka višina. V sodobnih družinah se pretirana želja po enakosti vedno bolj kaže v tem, da se od moških pričakuje, da bodo enako(vredno) prevzemali »ženska dela« in skrb za otroke, pri čemer pa se praviloma od žensk ne pričakuje, da bi popravljale streho, brskale po motorju avtomobila in na vrtu krampale globoke luknje za sajenje dreves.
Zadeve postanejo precej bolj resne, ko enakopravnost začnemo mešati z enakostjo v partnerstvu, še posebej pri starševstvu. Skozi zgodovino so si moški priborili in tudi zadržali večino politične, ekonomske in družbene moči, pri čemer so svojo vlogo v družini večinoma omejevali na (ekonomskega) skrbnika žene in otrok. Kot družinski »poglavarji« so imeli moč, vendar so v samem družinskem življenju praviloma imeli obrobno vlogo. S takim vzorcem so se oropali za intimno oporo kot protiutež za napore v krutem boju za preživetje in kariero. Kot je lepo povedal Jesper Juul, so se s ponavljanjem takih vzorcev rodovi moških nevede odločali za čustveni samomor. Najpogostejše posledice so alkoholizem, nasilje med domačimi stenami in prezgodnje smrti. Lani si je v Sloveniji vzelo življenje skoraj štirikrat več moških kot žensk.
Nasprotno so ženske znale sodelovati med sabo in bile v bližini otrok. To jih je ohranjalo čustveno žive, empatične in nasploh zrelejše. Moške združbe in mreženja nikdar niso bila namenjena zaupnosti in izmenjavi čustvenih stisk. Posledica je, da so ženske neprimerno bolje opremljene za upravljanje čustev in odnose nasploh. Kot moški ohranjajo fizično premoč, imajo ženske najmanj enako premoč v svetu čustev in odnosov. Preprosto povedano so v tem neprimerno boljše od moških. Ti imajo prav vse možnosti za enakopravnost in je povsem njihov problem, če jih nočejo izkoristiti. Vendar moški v tem delu nismo in verjetno nikoli ne bomo enaki.
Paradoks je, da je ravno zavedanje in sprejemanje neenakosti eden od pogojev za kvalitetne odnose in vzdušje v družini, ki pušča vsem članom občutek enakovrednosti in sprejetosti. Partnerja, ki zmoreta sprejeti to neenakost, se bosta odrekla nepotrebnim bitkam in raje smiselno porazdelila naloge pri vzgoji in skrbi za dom, tako da bosta izkoristila svoje prednosti in se podpirala, kjer sta šibkejša. Spoštovanje partnerjevega truda in prispevka je mogoče pokazati na številne bolj prijetne in učinkovite načine, kot da se silita biti enaka in enako izvajati vse naloge.