Težave sodobnih parov

V Striptizu v dvoje iluzijam in pretiranih pričakovanjem (z njimi smo opravili v knjigi Solo v dvoje) dodajam še dve ključni težavi sodobnih parov: čustvene zaplete in težave z odgovornostjo. 

Prepogosto spregledamo, da imajo tisti, ki si odgovornosti nakopljejo preveč, ravno tako težave kot drugi, ki se jo na vsak način želijo znebiti ali preložiti na drugega. Pri pretirani odgovornosti gre običajno za priučen način vstopanja v odnose. Najprej si moram zaslužiti, poskrbeti zate, potem lahko pričakujem kakšno drobtinico s tvoje mize. Na vrsto pridem, šele ko poskrbim za pričakovanja staršev in družine. Do kakšnega zaključka lahko pridejo otroci, ki nikoli ne pridejo na vrsto, za svoje odrekanje v korist družine pa ne dobijo niti lepe besede, kaj šele pohvale? 

Prvi zaključek je: »Nisem še naredil dovolj, zato si še ne zaslužim …« Manj odgovoren ko je bil oče, več odgovornosti bo padlo na otroke, največ na prvega, naj bo sin ali hčerka. Ker ne bodo dobili priznanja, bodo poskušali biti še bolj odgovorni, dokler ne bodo vstopali v odnose samo še na tak način. Dobro se bodo počutili, le ko bodo koristni drugim. Za zabavo bodo povsem neuporabni, druge bodo nadlegovali z nasveti. Brez nalog in težav, ki jih je treba rešiti, bodo popolnoma izgubljeni. 

»Kar koli naredim, je brez veze, nima smisla, da se trudim …« je drugi zaključek v družini, ki povsem spregleduje trud in potrebe otrok. Tako razmišljanje ustvarja upornike ali špekulante. Prvi sami od sebe ne bodo naredili nič, razen če jih podkupiš ali kaznuješ. Drugi se bodo naučili ustvarjati vtis, da so še vedno v igri. Na vse mogoče načine se bodo skušali izogniti odgovornosti, in kadar jim to ne bo uspelo, bodo naredili ravno toliko, da bo mir. Na podoben način bodo kasneje iskali svoje mesto v družbi in odnosih. 

Perfekcionizem je pogost prijatelj pretirane odgovornosti. V jedru perfekcionizma je zmotno prepričanje: če vse naredim prav in dovolj dobro, me bodo imeli radi, me spoštovali, nihče se ne bo jezil name, nihče ne bo zbolel, nič se ne bo pokvarilo … Nerealna pričakovanja se nikoli ne izpolnijo, in edina razlaga, ki jo zmore perfekcionist, je, da se ne trudi dovolj, da ne opravi dovolj dobro. Zato še bolj pritiska nase, vsaj posredno pa tudi na druge. 

Ko se tak vzorec razmišljanja in delovanja dovolj utrdi, mu je res težko pobegniti. Oseba s takimi težavami postane izjemna v reševanju nalog in težav. Zato jih dobesedno išče. Če jih ne najde, jih ustvari. Lahko tudi iz nič. 

Prefekcionizem ni odgovornost, ampak beg pred njo. Ne vodi do zadovoljstva in samoizpolnitve, ampak je obvoz, stranpot, ki nas pelje proč od pristnih ciljev in potreb. Tudi ni ključ do uspeha, ampak zanesljiva pot v neuspeh. Z njim se ne izognemo občutkom sramu, ampak jih ta vedno znova sproža. Je pojavna oblika sramu.

V nori sodobni družbi se perfekcionizem ne zdi več težava, ljudi s takimi težavami bodo z veseljem še spodbujali, predvsem pa izkoriščali. Tudi v partnerskih odnosih in družini bodo morda sprva še navdušeni nad vašo organiziranostjo, redoljubjem in pripravljenostjo, da pospravljate in urejate še namesto njih. Počasi pa jih bo to začelo motiti, vedno pogostejši bodo očitki, da težite, pretiravate in jim dihate za ovratnik. Za češnjo na torti vam bo partner postregel očitek, da ni nikoli dovolj dobro, kar koli naredi. 

Do neskončne spirale očitkov manjka samo še korak: vi pretiravate, ker drugi ne naredi pravočasno in dovolj dobro – partner se neha truditi, ker za vas nikoli ne bo dovolj dobro. Kdo ima prav? Ponavadi oba. Sta pa idealen par, da se drug ob drugem naučita več oziroma manj reda in odgovornosti. Žal proces učenja ni idealen, še manj prijeten.

Sodobna družba še ni dovolj nora, da bi podobno kot pretirano odgovornost odkrito častila tudi lenobo, neodgovornost in pretiran egoizem. Uporniki in špekulanti se morajo temu prilagoditi. Lahko jim očitamo pomanjkanje odgovornosti, ne pa premalo kreativnosti. Razvili so paleto načinov izogibanja odgovornosti. Poglejmo si prvega s te palete – moraliziranje.

Ob rojstvu nimaš pojma o ničemer. Slediš staršem, jih posnemaš, se učiš od njih. Narediš, kar ti naročijo; oni že vedo. Enako poskušaš ustreči vzgojiteljem, učiteljem in profesorjem. Božje zapovedi, kup pravil, predpisov in zakonov poenostavi odločanje. Tudi če si v puberteti ubral drugačno pot in delaš nasprotno, se upiraš vsem po vrsti, še vedno drugi vodijo nit tvojega življenja. Slediš ji samo na drugi strani ali hodiš v obratno smer. Ko se v partnersko mrežo ujameta dva, ki hodita ob isti niti v nasprotno smer, si bosta zagotovo popestrila življenje. Ne pa nujno tudi polepšala.

V konfliktih se je najenostavneje skriti za pravila, etiko, moralo, za to, kar rečejo in počnejo drugi. Taka zunanja arbitraža bi bila morda še koristna, če verjameva v isti prav. A konflikt pokaže, da nisva povsem iste vere in se najina pričakovanja razlikujejo. Kakšen smisel ima v borbi za svoj »prav« uporabljati argumente, ki povzročajo konflikt? Povsem zadosten argument bi moral biti, da jaz mislim tako ali si želim tako. Prav, ti pa si želiš drugače. To lahko razumem in sprejemam. Od tod naprej se odpre polje možnosti. Lahko narediva po tvoje ali po moje. Lahko se odpoveva obojemu. Lahko najdeva tretjo možnost. Lahko jaz ločeno poskrbim zase in ti zase. 

Slepo sledenje pravilom in morali je enostavno, a ima posledice. Skok čez plot ima posledice. A tudi vdano čepenje doma ob nekom, ki mu ni več do posteljnih podvigov, jih ima. Odgovornost je, da izberemo zase in za odnos najboljše, se odločimo, čemu bomo dali večjo težo. Naj vam zastavim izzivalno vprašanje: je zame in za najin odnos boljše, da si drugje poiščem, česar ne dobim doma, ali je boljše, da v neskončnost težim partnerju in med čakanjem na čudež opletam s svojo žalostjo in nepotešenostjo?

Kadar so najine koristi istosmerne, je odločitev otročje lahka. Ko niso, vsak zase tehta, kaj mu več pomeni. Na tej točki smo neskončno sami. Bomo strogo sledili zapovedim in morali (npr. ne prešuštvuj!) ali intimno tehtali, katera vrednota je za nas pomembnejša (popolna zvestoba ali zadovoljstvo v spolnosti). 

Ko odgovorno sprejmete, da zunanji konflikt ni rešljiv, ostane težji del, da razrešite notranje konflikte, ki jih to povzroči. O tem, kaj je za vas najboljše ali vsaj najmanj slabo, odločate sami. V vsakem od nas je zmes vrednot, prepričanj, želja in potreb, s katerimi se izraža posameznikov odnos do etike, pravil in morale. Kar koli izbereš, v tem pogledu ne moreš zgrešiti. Kar izbereš, si ti in je tvoje. Zato izberi, kar bo dobro zate in bo odnosu povzročilo čim manj škode. Ali izberi, kar bo dobro za odnos in bo tebi povzročilo čim manj škode. Ugrizni v kost odgovornosti, preden bo prepozno in bo namesto tebe izbralo življenje.

Stisnjeni v kot, ko se moramo odpovedati eni vrednoti, da si uresničimo drugo, si moramo znati pojasniti svoje odločitve. Če je treba, si tudi odpustiti, ko čez čas spoznamo, da smo brcnili v temo. Skrivanje za zunanjo moralo in etiko bi pomenilo nič manj kot beg od svoje temeljne odgovornosti – poskrbeti zase.

Plonkanje in guruji

Nadaljujmo s še dvema tipičnima primeroma izogibanja odgovornosti v partnerskih odnosih: »plonkanje« in slepo upoštevanje strokovnjakov in raznih gurujev. 

»A si videl, kako se sosedov Francelj lepo obnaša do Štefke?« Ali zrcalna verzija: »Poglej sosedo, kako skrbi za moža in mu ne teži.« Ni ga lepšega uvoda v sočen prepir in pobeg v kuhinjo ali delavnico. 

Lahko poskusite tudi z: »Joj, kako se imata pa Tomaž in Nina lepo, njima se pa res vidi, da se imata rada.« Težava je, da tega noben partner ne bo slišal drugače kot kritiko, da ne naredi dovolj in da je kriv, da se nimata tako lepo kot onadva. Vzdihovanje in smrkanje ob ljubezenskih filmih ni tako uničujoče, saj se je lažje potolažiti, da gre za fikcijo. Tomaž in Nina pa nista fikcija, saj se vsak teden srečujemo. Idealizacija je kot črv, ki se zaje v možgane. Vse, kar doživljamo, primerjamo z vsiljenimi ideali. Nič ni dovolj dobro. Še tako bujno rastlinje bo obgrizel črv dvoma. Sosedova trava bo vedno bolj zelena od naše. 

Pasti primerjanja z drugimi je več. Prva je, da druge vidimo samo v družbi, ne moremo se jim vtihotapiti v spalnico in iz prve roke preveriti njihovih odnosov. Večina parov se v javnosti želi prikazati v čim boljši luči. Nekateri so res dobri igralci. Še uro preden sta prišla na obisk, sta kolebala, ali naj gresta raje na sodišče vložit vlogo za ločitev. Doma povsem razsuta, na zabavi kot od neskončne ljubezni obsijana. Zagotovo se boste zdajle spomnili kakšnega para, pri katerem ste samo zazijali od začudenja ob novici, da sta se pravkar ločila. 

Druga nevarnost primerjanj je, da je vsak par zgodba zase. Že kot posamezniki smo izjemno različni, z mešanjem dvojih navad, vrednot, pričakovanj in hrepenenj pa dobimo neskončen preplet kombinacij. V partnerstvu se razlikujemo predvsem po svojih pogledih, potrebah in pričakovanjih. Zato jih je modro občasno preveriti. Za to so najprimernejša preprosta in konkretna vprašanja: »Ti je to všeč, si s tem zadovoljen, ti še kaj manjka, bi si morda želel še kaj? …« Drugi pari pa tudi filmi in knjige naj bodo le vzvod, ki nas vedno znova premakne k samemu sebi, k jedru lastnih želja in potreb. 

V partnerskem odnosu se dve posamični zgodbi skušata splesti v eno. Najin odnos je niz skrivnostnih ugank, katerih rešitve lahko iščeva samo midva. Soseda imata svoje uganke in rešitve, prijatelji tudi. Ne začenjamo iz istih štartnih blokov, nimamo enakih zemljevidov in tudi kompasov ne. Nimamo enakih želja in potreb, zato se razlikujejo naši cilji in tudi poti, kako priti do njih. Občasno se kje srečamo, malo posedimo in pokramljamo. Večino poti pa naredi vsak par sam, s svojim tempom, v tišini in zavetju doma in odnosa. Za naju je pomembno samo to, kje sva in kam hočeva. Drugi naj hodijo po svojih poteh.

Skratka – ne poskušajte plonkati od drugih. Če opazite kaj, ob čemer vam zaigra srce in pogrešate med vama, se o tem pogovorita. O želji, toplem občutku v prsih – ne o tem, kako to počnejo ali imajo drugi. Tega nihče ne mara, to ne more koristiti. Preverite pri partnerju, kako on to doživlja, ali si tega morda želi tudi on. Pogovor o najinih željah je eno, kukanje drugam in primerjanje pa nekaj povsem drugega. 

K meni pride veliko parov, pri katerih se eden zakoplje v knjige, da bi prišel do korena težav in si s tem odprl pot do njihove rešitve. Obvezen dodatek so še razne delavnice, tečaji in predavanja. Že na prvih srečanjih pridemo do očitka, da se drugi nič ne trudi, ne bere, ga ni mogoče zvabiti na nobeno predavanje. 

S takimi očitki na hitro opravimo. Prvič, če kdo ne bere in ne hodi na predavanja, ne pomeni, da se ne trudi na svoj način. Drugič, zunaj vajinega odnosa ne bosta našla prav nobene rešitve. Tretjič, kolikor je avtorjev, približno toliko boste našli različnih pristopov, ker mora vsak pogruntati kaj novega, sicer nima smisla, da piše knjigo. Četrtič, če pogledate življenjepise raznih gurujev, so ti pogosto živeli samsko ali promiskuitetno življenje. Kot bi plešastemu verjeli, ko vam prodaja šampon proti izpadanju las. 

Zaupanje v nadpametne avtoritete, strokovnjake in posvečene posameznike je samo različica prej opisanega plonkanja. Idealizirana Tomaž in Nina sta navadna smrtnika, enako kot midva. Pri avtorjih in predavateljih pa gre za čisto druge ravni. Ne gre več samo za primer ali vzor, gre za argument. Ker oni vedo! Nekateri res vedo. So odlične knjige in še boljši predavatelji. So delavnice, ki vam bodo širile obzorja. Vendar ni nobenega zagotovila, da boste lahko naučeno uspešno uporabili v svojem odnosu. Kaj bo delovalo, drugo ne. Marsikaj bi lahko delovalo samo pri enem.

Če se že pritožujete čez partnerja, se dajte, ker noče sodelovati in se ne želi pogovarjati. Ker soustvarja težave, noče pa sodelovati pri iskanju rešitev. Mahanje s knjigami, ki jih mora prebrati, je zanesljiv način, da ga bo minilo še tisto malo volje za sodelovanje. »Kaj bodo drugi meni solili pamet!« je – če ni samo izgovor – lahko dober argument. Soli si torej pamet sam, če drugim jemlješ to pravico! 

Tudi terapevte nas pogosto skomina, da bi pametovali in dajali konkretne nasvete. Priznam, včasih, ko gre za bolj tehnične zadeve, konkreten nasvet tudi dam. Toda celo v najbolj »zanesljivih« primerih opozorim, da gre le za predlog. Naj razmislita in ga previdno preizkusita, če se jima zdi uporaben. Pri resnejših in občutljivejših zapletih pa morata partnerja rešitev nujno najti povsem sama. Edino tako bosta našla pravo in jo tudi poskušala zaživeti, šele ko bosta zanjo pripravljena. Sicer bosta samo še poglabljala stisko in drsela v primež obupa. Vsakič, ko tvegate kaj težkega in občutljivega, in se ne izide po vaših željah, je težje ponovno poskusiti. V tem je glavna nevarnost sledenja še tako dobremu nasvetu. 

Znanje in nasvete od zunaj je smiselno uporabiti kot izhodišče za pogovore in raziskovanje v odnosu. Tudi Kamasutri verjetno ne boste kar slepo sledili. Saj verjetno ni nič narobe z vsemi tistimi položaji. Bo pa z vami, zagotovo vam bo kje zaškrtalo, če jih boste nekritično preizkušali in posnemali vse do zadnje podrobnosti. In če partnerju določen položaj ne ustreza? Mu boste mahali s knjigo med rjuhami, pokazali fotografijo, ker si ne zmore predstavljati, česa točno si želite? Mu pod blazino podtaknili še Petdeset odtenkov sive? 

No, partnerski odnos je ena taka Kamasutra. Enemu prija to, drugemu kaj drugega. Eden se lahko zvije v presto, nogo zatakne za glavo, drug je trd tudi tam, kjer ni treba. Nekateri so nadarjeni za seks, drugi za pogovor. Skratka – kar vas nagovori v knjigah in na predavanjih, povejte partnerju na način, ki ga bo zmogel razumeti. Edini potrebni in zadostni argument bi moralo biti že to, da si vi tega želite. Prav nobene višje avtoritete ne potrebujete. Pametni ne postajamo od tega, kar smo slišali in prebrali, ampak od tega, kar smo izkusili na svoji koži.

Težave sodobnih moških

Ženske pogosto potožijo, da je moškega težko pripraviti k temu, da bi sploh naredil kak korak na skupni poti. Menda preradi obtičijo na kavču, otepajo se sprememb, raje se oklepajo preverjenih zadev, kot so šport, služba, rekreacija in druženje s prijatelji. Glede na to, kar lahko opazujem okrog sebe, in še bolj glede na tisto, kar doživljam v svoji pisarni, moram pritrditi, da so moški, ko gre za odnose, res vedno bolj pasivni. Ne toliko zato, ker bi to zavestno želeli, ampak je to bolj posledica njihove zmede in nemoči. 

Moški v zadnjih desetletjih vedno bolj izgubljajo tla pod nogami, obenem pa se od njih vedno več pričakuje. Pričakuje se le tisto, kar bi se moralo od nekdaj, a so se temu bolj ali manj spretno izogibali. Ne gre za neko sodobno krivico, ampak bolj za izravnavo bremen med spoloma in za povrnitev porušenih razmerij, ki v sodobni družbi povzročajo drugačne težave. Najbolj opazne so povečanje odstotka ločitev, večanje števila samskih oseb, porušena avtoriteta staršev in permisivno zanemarjeni otroci. 

Razlike med spoloma se manjšajo. Ženske so dokazale, da zmorejo parirati moškim skoraj povsod, razen kjer odloča fizična telesna moč. Moški, ki zviška gledajo na ženske ali jih prezirajo, bodo deležni odobravanja samo še v ozkem krogu istomislečih. Družba jih bo po tiho ali celo na glas obsojala, morda celo pomilovala v njihovem primitivizmu in zgrešenem občutku za realnost. 

Ob odsotnih očetih matere nosijo glavno breme vzgoje v družinah. Otroke v vrtcih in osnovnih šolah predajo učiteljicam, moško čast branijo bolj ko ne le še učitelji telovadbe. Ti otrok ne učijo odnosov, ukvarjajo se z njihovimi telesi. V odločilnih zgodnjih letih, ko se bolj ali manj dokončno oblikuje posameznikova osebnost, ključno vlogo igrajo – ženske. Otroci ponotranjijo njihove poglede na svet, sprejmejo njihove vzorce odnosov in se naučijo upoštevati njihova pravila. Ali se jim upirati, kar je samo druga plat istega kovanca. Ob odsotnih očetih sinovi prepogosto odraščajo v poženščene moške ali zagrizene alergike na vse, kar je ženskega. 

Odsotnost moških ni nič novega. Tudi njihova nesposobnost in zmedenost nista od včeraj, sodobna družba ju je le razkrila. Včasih so ju moški zmogli prikriti z odsotnostjo, partnerke pa prikovati nase z ekonomsko podrejenostjo ali celo z nasiljem. Ženske so danes samostojnejše, moškega ne potrebujejo za svoje preživetje, zlasti potem ko otroci odrastejo. 

Moškim sta bila odvzeta ključna vzvoda, s katerima so vzdrževali avtoriteto nad partnerko in otroki: ekonomska nadrejenost in nasilje. Po drugi strani družba vedno bolj pritiska nanje, da postanejo »pravi« moški, kar pomeni dobri partnerji in še boljši očetje. Pritiski so vedno hujši in bolj jasni, razoroženi moški vedno bolj nemočni. Posledice so nezadovoljstvo v partnerskih odnosih, razpadle družine ter razpuščeni, izgubljeni in nemotivirani otroci, ki jim nihče več ne zna pokazati omejitev. Moški nimajo kaj dosti izbire; ali se bodo naučili, kaj sploh pomeni biti moški in kaj oče, ali pa bodo ženske še bolj odločno določale dinamiko odnosa ter kdaj in kako se bo ta zaključil. 

Smo družba zaporednih generacij odsotnih očetov in mam, ki so podpirale tri ali vse štiri stebre družine in skrbele za vsaj malo vsebine v partnerskem odnosu. Zato mora moški, če želi biti kos nalogi partnerja in očeta, najprej opraviti z vzorci, ki jih je vanj zapisal njegov oče. Daleč najprimernejši prostor za spreminjanje vzorcev je prav partnerski odnos. Vendar učenje ni enostavno, saj je partnerski odnos lahko vir najhujših stisk in bolečin. 

Moški, zapuščeni od očetov in zmehčani od mater, se v enakovrednem odnosu z žensko ne znajdejo. V svoji podrejenosti in neaktivnosti pobudo prepustijo partnerki, pogosto slepo verjamejo v mite, ki jih večinoma kreirajo ženske. Partnerke si želijo odločnega in aktivnega moškega, zato pritiskajo in provocirajo. Ti pritiski razgalijo dvakratno nemoč. Moški se ne zmore postaviti zase, ustaviti partnerke, ko iz zelenega polja upravičene jeze prehaja v oranžno polje obtožb in agresije ali celo v rdeče polje nasilja. Druga, morda še usodnejša težava je, da pritiske, ki so še vedno globoko v zelenem polju sprejemljivosti (jeza, prizadetost, razočaranje), doživlja kot neprimerne, pretirane in krivične. Enostavneje povedano, moški ne zdržijo tega, kar bi morali, in dovoljujejo to, česar nikakor ne bi smeli.

Moški se morajo vztrajno in pogumno učiti partnerstva in očetovstva. Njihova ključna in najtežja naloga je, kako odločno in spoštljivo, brez kančka nasilja, predstaviti in uveljaviti svojo voljo moškega, partnerja in očeta, ne da bi ob tem nujne kompromise in popuščanja doživljali kot neuspeh ali poraz. 

Ženske se morajo nasprotno učiti umikanja. Bolj zaupati moškim, čeprav si morda tega še ne zaslužijo, in jim potrpežljiveje prepuščati, kar je njihovega. Jih podpirati pri prvih nerodnih poskusih, namesto da jih nagradijo s prezirom in obtožbami – ali s potuho, ko raje spet vse naredijo same. 

Naši možgani so plod večstotisočletne evolucije. Nekaj desetletij silovitih sprememb razmerij med spoloma je le bežen utrinek na časovni premici. V nas ostajajo globoko vtisnjeni evolucijski zapisi in vzorci, kaj pomeni biti ženska, kaj moški, kaj je družina in kako naj bi ta delovala. Moški ima zato jasno vlogo v partnerski zvezi in družini. Če je ne opravlja, zveze in družine razpadajo. Če jo opravlja slabo, so taki tudi odnosi v družini. 

Podobno velja za ženske: tudi one se morajo naučiti svojega dela. To ne pomeni, da morajo ostati za kuhinjskimi lonci in pospravljati. Ni pomembno, kaj kdo dela. Moški s pomivanjem posode prav nič ne izgublja avtoritete – če to počne zaradi sebe in z moško držo. So moški s čudovitimi bicepsi, ki prekipevajo od moči, se ne dotaknejo ničesar v hiši, svojo žensko držijo v šahu, a so videti kot karikatura. In so moški, ki žarijo kot steber trdnosti tudi v predpasniku ali s solzami v očeh. 

Izkušnje s partnerskih terapij mi vedno znova potrjujejo, da se tudi najbolj samostojna in uspešna ženska želi vsaj na trenutke izgubiti v varnem objemu moškega. Ko se prebijamo skozi plasti in usedline odnosa, na dnu skoraj vedno najdemo žensko željo po trdnem moškem, na katerega se lahko čustveno zanese in računa nanj, da bo kot oče steber družine. Moški si nasprotno želi ženske, ki mu bo znala pokazati, da ga ceni, upošteva in spoštuje. Konkretne želje in pričakovanja so različna, a jedro je vedno podobno: »Sprejmi in potrdi me takega, kot sem.«

Upam si napisati, da si večina moških želi boljših odnosov. Trudijo se, čeprav morda tega ni videti. Kako naj moški zaprosi za pomoč in ob tem ne izgubi svoje moškosti? Izziv njihovih žensk je, kako jim pomagati, jim prepustiti prostor in obenem dajati občutek, da jih cenijo in se zanesejo nanje, jih spodbujati, da prevzamejo svojo naravno vlogo, ne da bi jih sesule s kritiko in »požrtvovalnostjo«. 

Težave sodobnih žensk

Manj za šalo kot zares se bom poigral z besedami, da so največja težava sodobnih žensk v prejšnjem članku opisane težave sodobnih moških. Ženskam, ki si v odnosih upajo in zmorejo vedno več, primanjkuje ustreznih kandidatov. Poženščeni, boječi, zmedeni in nebogljeni moški, ki se ne upajo spustiti maminega krila, niso skoraj za nobeno rabo. Onih drugih, ki si ne bi zaslužili teh zoprnih pridevnikov, je enostavno premalo.

Od mame razvajen moški ni prav nič kriv za to svojo temeljno nadlogo. Beseda razvajen je v bistvu neustrezna in zavaja. Gre namreč za čustveno zanemarjenega in zlorabljenega otroka, ki se mora v odraslosti spopadati z resnimi težavami, ki jih ni sam povzročil. Uporaba ustreznih izrazov jasno pokaže, kdo je v resnici odgovoren za te težave. 

Ženska, ki bo nadaljevala taščino prakso in bo stalno nihala od razvajanja k užaljenosti in drugim oblikam čustvenega izsiljevanja, bo moškega vedno bolj odganjala od sebe. Takega izsiljevanja ima vrh glave že iz odnosa z mamo. Koliko se tega zaveda, za njegov odpor sploh ni pomembno. V zvezo je šel s povsem drugačnim upanjem, žal pa moški to redko znajo tudi povedati. Tak zlorabljen moški najprej potrebuje sočutje in razumevanje za težave, za katere ni kriv. Podobno kot sočutje potrebuje hči alkoholika ali nasilneža. 

Če ženska partnerja ne zmore najprej videti kot žrtev zlorabe, tudi ne bo zmogla do njega izmenjaje prihajati s pozornostjo in razumevanjem ter spoštljivim in ustrezno odmerjenim pritiskom. Zlorabljen moški potrebuje pravo zmes obojega: sočutje do otroka, ki mu je bila storjena krivica, in pritisk na odraslega, naj končno kaj naredi in se iz tega postopoma reši. Partnerka mu bo pri tem najbolj pomagala s svojimi pristnimi odzivi. Vse je dovoljeno, vključno z jezo, dokler je v mejah spoštljivosti. Nujno pa se mora izogibati ponovnemu razvajanju, še bolj pa vsem oblikam čustvenega izsiljevanja (odklanjanje pogovora, užaljenost, obtoževanje, izsiljevanje s seksom …). Z razvajanjem bi samo utrjevala težave, z izsiljevanjem bo moškega odrivala od sebe in mu omogočala izgovor za uporabo maščevalnih in trmoglavih odzivov. 

Ženskam odločnejše pritiske najpogosteje preprečuje to, da jih nihče ni naučil spoštljivo izražati jeze. Mnoge se je niti ne zavedajo, kaj šele da bi jo zmogle pokazati. Nadomestijo jo s pritoževanjem, obtoževanjem, podcenjevanjem, prezirom, siljenjem, pametovanjem, igranjem žrtve … – kar so sami nekoristni, nespoštljivi in škodljivi odzivi, nekateri segajo globoko v rdeče polje čustvenega izsiljevanja. Edini učinek teh zgrešenih tehnik je, da moškemu ponudijo izgovor, da se jim upre, vrne s podobno mero ali jih presliši. V vsakem primeru dobi uporaben alibi, da vztraja pri svojem in nič ne spremeni.

Temna stran emancipacije je, da si v borbi za enakovrednost ženske ustvarjajo več pritiska, kot ga na daljši rok zmorejo prenesti. Še posebej perfekcionistkam se hitro preveč razprejo škarje stresa in zmogljivosti. Višek pritiska želijo prenesti na partnerja, ki ga pogosto doživljajo kot krivca ali celo vzrok za svojo preobremenjenost. Spregledajo jedro težav: da so si same zadale več, kot zmorejo. Biti najboljša v vsem: kariera, vrt, balkonske rože, vedno pospravljeno stanovanje, in to brez hišne pomočnice. Vzorni otroci z odličnimi ocenami in kopico aktivnosti. Neskončno potrpljenje do lastnih in njegovih staršev, družabno življenje, vrhunske pogostitve prijateljev, redni obiski frizerja, fitnesa, joge, branje knjig in spremljanje dnevnih dogodkov … 

Ženska, ki se je zavestno odrekla karieri, da bi se bolj posvetila družini, in se ji je uspelo s partnerjem dogovoriti o razdelitvi nalog, s katero sta oba zadovoljna, je lahko bolj emancipirana od vrstnic, ki umirajo na (pre)več bojnih poljih hkrati. Raziskave kažejo, da so take ženske bolj zadovoljne s sabo in svojimi odnosi. Antropologinja Vesna V. Godina je v več člankih jasno poudarila, da so po njenem mnenju sodobne emancipirane ženske zaradi preobremenjenosti v slabšem položaju kot nekdaj. Dodajam razmišljanje, da bo v partnerski odnos občutek enakovrednosti prej prinesla pravična razdelitev nalog in medsebojno spoštovanje kot pa žensko dokazovanje in tekmovanje z moškimi.

Ko ženski v pogovoru zmanjka argumentov, pogosto uporabi še zadnji izhod: »Tako pač čutim!« Ta je na vrhu lestvice stavkov, ki gredo moškim najbolj na živce. Moški možgani so navajeni delovati linearno po sistemu: daj mi problem in ti najdem rešitev. V pogovoru z žensko skušajo vztrajati v načinu, ki ga obvladajo. Obupano si pulijo lase, ker se partnerka ne zmeni za njihove močne in jasne argumente. Dejstva ne štejejo. Ni absolutnosti, nič ni merljivo ali oprijemljivo, vse je ena sama spolzka relativnost. Pogovor in dogovarjanje se spremeni v brodenje po živem pesku – ona pa kot da vedno bolj uživa?! 

Njen cilj ni rešitev problema niti je ne išče. Išče odnos, skuša izzvati odziv, ki si ga želi. Ne izbira načina, da sezuje partnerja, da bi bos vsaj malo stopil v njene čevlje. Dvoje različnih pričakovanj in načinov neusmiljeno trči v konflikt in kmalu tudi v prepir, ki se zaključi z obveznima »Izogibaš se dogovoru, ker ne maraš obveznosti!« in »S tabo se ne da nič zmeniti!«. Zastor pade, igralca odideta vsak na svojo stran. Težava, ki sta jo želela rešiti s pogovorom, ostane nerešena. S tem ostane neuresničena tudi njena želja po odnosu. 

Kot se bodo moški morali naučiti, da je za žensko zadosten argument to, kar čuti, bodo morale ženske sprejeti, da moškim to pač ni dovolj. Če ženski odnos ni všeč ali si želi še česa drugega, potem naj to pove jasno, brez izzivanja. Moški bo moral nekako zdržati s čustveno logiko, ki po njegovem to sploh ni. Ženska se bo morala potruditi, da svoje poglede razloži tako, da jih bo partner sploh lahko razumel. V borbi za enakovrednost v odnosu bo morala ugrizniti v kislo jabolko spoznanja, da je pot do korektnega dogovora tlakovana z dejstvi in podprta z argumenti. Mogoče ne toliko, kot si želijo in predstavljajo moški, vsekakor pa neprimerno bolj, kot se je pripravljena potruditi večina žensk. 

Ker sem bil prejšnjič zelo neizprosen do moških, si bom zdaj dovolil oceno, da so ženske na splošno bistveno manj pripravljene za spreminjanje načina pogovarjanja in dogovarjanja. Sveto so prepričane, da je njihov način edini pravilen in da imajo do njega polno pravico. Zadnje sicer drži. Prav tako kot drži, da imajo enako pravico tudi moški. Opletanje s pravicami v odnosu ne reši ničesar. Bolje se je vprašati, kaj odnosu koristi, kaj deluje in kaj ne.

SPLETNO NAROČILO

Za spletna naročila velja 7% popust, za komplet treh različnih knjig pa 15% popust. Knjige prejmete po pošti v 1-3 delovnih dneh po naročilu.

TUDI V KNJIGARNAH

Redna cena knjig je 24.95 €. Na voljo so v knjigarnah Mladinske knjige in DZS ter v ostalih bolje založenih knjigarnah (Libris Koper, Knjigarna Zdaj Ljubljana …)