Izbira partnerja
Knjiga Solo v dvoje večini pričakovanih in opevanih temeljev močno zniža ceno delnic na borzi partnerskih odnosov: zaljubljenost, ljubezen, vzajemna prijetna čustva, duši dvojčici, brezpogojno sprejemanje, popolna iskrenost, intuitivno ugibanje želja, nekonfliktnost, vljudnost in spoštljivost, garanje za odnos, zvestoba, redni ognjemeti v spalnici … Nič od tega samo po sebi ni dovolj oprijemljiv, zanesljiv in tudi ne nujni temelj trajno zadovoljujočega odnosa. Marsikaj od tega je v trenutku odločanja za zavezujočo zvezo še skrito ali bolj privid kot resnična podoba partnerjev.
»Život je opasan po život!« je misel, ki sem jo prvič slišal od pokojnega Janeza Stanovnika, sposodil si jo je pri naših bratih iz rajnke Jugoslavije. Ja, življenje je eno samo tveganje. Kdor tega ne želi videti, se zapre pred življenjem samim. Partnerski odnosi so samo del te tvegane igre. Tudi če partnerja dobro poznate in se lepo ujemata, ni nobenega zagotovila, da se bosta tudi v prihodnje razvijala v isto smer. Partnerja, ki imata na začetku vse in še več, se z leti lahko znajdeta pred nepremostljivimi prepadi. Dva, ki začneta z bornimi drobtinicami na mizi življenja, morda šele v jeseni življenja razpreta krila in s polnimi pljuči vdihneta zrak odnosa.
Tveganja ne moremo odpraviti, lahko ga le zmanjšamo. Najprej in najbolj s pametno izbiro partnerja. V svojih knjigah in na predavanjih izrazito izpostavljam pomen čustev; zakaj si tokrat dovolim tako močno stopiti na stran pameti? Prednost pameti je, da ne izključuje čustev, nasprotno: zelo jih upošteva, le ne dovoli jim, da si prisvojijo nadzor nad krmilom, s katerim upravljamo življenje. Močna čustva pa imajo pogost stranski učinek – izklopijo ali blokirajo pamet. Čustva nas poganjajo, nam polnijo življenje, a ko gre za pomembne odločitve, naj jih le sprejema pamet. Zato nam je tudi bila dana.
Če se odrečemo prej naštetim premalo zanesljivim temeljem dobrega odnosa – kaj sploh še ostane? Na kaj naj se pamet opre, da se izognemo slepi ulici večnih prepirov, čustvene podhranjenosti in razočaranj? Privlačnost je tista nezavedna sila, ki dva vedno znova spravlja skupaj. Sorodne temeljne vrednote skozi dolga leta skrbijo za obvladljiv pritisk v ekonom loncu odnosa in par ohranjajo na skupni poti soliranja v dvoje.
Zakaj izpostavljam prav ta dva temelja? Preprosto – ko se dva odrasla srečata, ta temelja sta ali pa ju ni. Kasneje ju ni mogoče pričarati z nobenim trikom in še takim trudom.
Privlačnost je kot jedrska reakcija, ki zagotavlja dovolj čustvene energije za stalno poganjanje odnosa. Hkrati je kot gravitacija, ki partnerja ohranja dovolj blizu, da ne odnese vsakega v svoj del vesolja. Strah pred bližino, ranljivostjo in vedno novimi bolečinami v odnosu potrebuje protisilo, ki nas drži v odnosu.
Sorodne vrednote delujejo kot kontrolne palice, s katerimi obvladujemo jedrski reaktor odnosa v želenih okvirih. Hladijo odnos, da se ta ne začne pregrevati.
Dva z močno temeljno privlačnostjo, ki se ujemata v ključnih vrednotah o partnerskem odnosu, družini in pogledih na življenje, imata najnujnejše, da si lahko podarita trajno zadovoljujoč odnos. Imata vse potrebno in imata možnost – kaj in koliko bosta iz tega naredila, pa je odvisno od njiju. Če pa že v začetku ni ne privlačnosti ne ujemanja v vrednotah, je zelo malo možnosti. Še tako močna ljubezen, altruizem in garanje nimajo te moči, saj je naše spreminjanje v temeljnih lastnostih in potezah precej omejeno.
Privlačnost iz množice povzdigne nekoga, ki se nam zdi vreden posebnega intimnega odnosa. Privlačnost nas usmerja k drugemu, nam daje energijo, da se z njim ukvarjamo. Lahko nas napaja s pogumom, celo lahkomiselnostjo, da se v dvoje lotevamo česa novega in čustveno tveganega.
Pogosta napaka je, da privlačnost in zaljubljenost mečemo v isti koš. Zaljubljenost pride in mine, privlačnost pa lahko ostaja oziroma bi v dobrem odnosu morala ostajati. Močna privlačnost na začetku odnosa je eden od pogojev, da partnerja lahko razvijeta dober odnos. Praviloma je to spolna privlačnost, ni pa vselej nujno. Če pogost in dober seks ni na vaši prednostni listi, bo morda dovolj, če vam je nekdo izjemno privlačen zaradi načina razmišljanja, razgledanosti, bogastva, družabnosti, smisla za humor … Koristno je, če gre za privlačnost, ki ima možnost, da ne mine ali se je ne boste naveličali.
Partnerski odnos se mora vsaj v nečem izrazito ločevati od preostalih, sicer odločitev, trud in vztrajanje ne bodo dovolj. Temeljna privlačnost je sila, ki partnerja usmerja in povezuje – tudi takrat, ko je najbolj hudo in na videz brezizhodno. Ta sila nas vedno znova zvabi na most ponovnega poskusa in upanja. Vseeno je, kako ji rečemo – iskrica, ujemanje, povezanost … Ni pravila, kakšna in kako močna mora biti.
Da je vse skupaj še bolj zapleteno, se običajno tiste resnične privlačnosti (povezanosti), zaradi katere dva prideta in ostajata skupaj, niti ne zavedamo. Kar nas v začetku na videz tako pritegne pri partnerju, ima običajno bolj malo opraviti s to temeljno, globoko, nezavedno privlačnostjo, ki je ni mogoče zavestno vzbuditi. Privlačnost ima bolj malo opraviti z našo voljo, ni je mogoče priklicati na silo pa tudi »ubiti« se ne da. Je ali pa je ni. Čudež ali kemija, kar vam je ljubše.
Privlačnost je skrivnostna sila, nemogoče je vnaprej uganiti, kaj in kdaj jo bo sprožilo. Praviloma naj bi vzniknila med dvema, ki sta odraščala v podobnem družinskem vzdušju. Privlačnost ne pomeni nujno, da je pravi ali prava. Zagotovo pa se v vsaki privlačnosti skriva potencial, priložnost za učenje in rast. Svojo ključno vlogo bo odigrala vsakokrat, ko bo v odnosu tako težko, da se bo zdel odhod najboljša rešitev. Nazaj v ring vas bo zvabil strah pred osamljenostjo ali pa pogrešanje, ki ga bo najbolj spodbujala prav privlačnost.
Z vrednotami so podobne težave kot s privlačnostjo. Na silo jih ni mogoče ustvariti in tudi utišati ne. Ljudje se v temeljnih lastnostih, vrednotah in prepričanjih ne spreminjamo toliko, kot bi želeli. Kdor na začetku zveze preveč računa na to, dela račun brez krčmarja.
Podobni interesi in vrednote se skozi leta pokažejo kot najzanesljivejši temelj dobrega partnerskega odnosa. Stvari, v katerih oba uživata in jih počneta brez občutka, da drug drugemu delata uslugo, lahko par varno in udobno peljejo tudi skozi težavnejše dneve, ko med njima ni pravega stika in bližine. V vsakem partnerstvu se je treba truditi, se kdaj ugrizniti v jezik, sprejeti kompromis, narediti kaj, kar ti ne ustreza … A če je tega preveč, včasih še tako močna ljubezen ne zmore odgnati grenkobe.
Dva, ki se razhajata v temeljnih vrednotah, nimata prav nobene možnosti, da bi bila dolgoročno zadovoljna. Ko si npr. eden zelo želi otrok, drugi pa svobode, ko enemu vse pomeni družina, drugemu pa kariera – ni terapevta, ki bi lahko pomagal.
S kompromisi in približki ni nič narobe, dokler jih ni preveč in tam, kjer jih ne sme biti. Kje? O tem se morata pogovoriti, ugotoviti, katere so temeljne vrednote in pričakovanja vsakega posebej. Pri tem bodo kompromisi težko mogoči ali cena praviloma previsoka. V odnosu ne gre za »prav« in »narobe«, za »pravico do«, ampak predvsem za to, kaj koristi odnosu in kaj ne. Ob tem pa je treba poskrbeti tudi zase.
Sposobnost odrekanja in prilagajanja sta vrlini, ki lahko ohranjata zadovoljstvo v odnosu. Žal pa pri temeljnih vrednotah naredita vsaj toliko škode kot koristi. Življenje v nasprotju s svojimi temeljnimi vrednotami nujno vodi v pomanjkanje motivacije, energije in v odtujenost. Najprej do sebe, kmalu pa še v partnerskem odnosu.
Iskanje ravnotežja med tem, kar je dobro zame in kar za odnos, je ena od umetnosti osebne rasti. Ujemanje v temeljnih vrednotah olajša lovljenje ravnotežja, saj bo soliranje partnerjev manjkrat v konfliktu s koristmi in skrbjo za odnos. Siljenje drugega, da prevzame naš pogled na življenje, nima nobenega smisla. Vsak ima pravico, da življenju daje vsebino po svoji meri in željah.
Dva, ki sta si v temeljnih vrednotah preveč različna, nimata kaj dosti možnosti. Preden dokončno obupata, bi bilo pametno preveriti, ali se res razlikujeta v samem bistvu ali gre le za razliko davno naučenih vlog. Preverjanje se začne s pogumnim in odkritim brskanjem po sebi, nadaljuje s postavljanjem ogledala drugemu in konča s pristnim in strpnim pogovorom. In tako vedno znova.
Z vsakim odvrženim kosom bistvo ostaja bolj razgaljeno. S takim čustvenim striptizom v dvoje preverjava, koliko se ujemava v tistem, kar sva in si želiva biti. Šele potem je pravi čas za odločitve. Mnogim se je lažje ločiti kot tvegati tako goloto. Ljubezen niso lepe besede in lepi nameni. Ljubezen so dejanja in včasih tudi tveganje.
Dogovor in pogovor
Zanimivo bi bilo narediti anketo, kaj je srž partnerskega odnosa. Najpogostejši odgovori bi verjetno bili ljubezen, zvestoba, zaupanje, iskrenost, privlačnost, bližina … Malo bi jih izbralo bolj skromnega bratranca – dogovor. Zame je dogovor glavni gradnik zadovoljujočega partnerskega odnosa. Že prvi stik med dvema se začne z dogovorom. V enakopravnem odnosu se morata dva dogovoriti najmanj o tem, kar bosta počela, in onem, česar ne bosta, ter kje je meja odnosa, ki ga urejata skupaj, in kje se začne njiva, na kateri vsak seje in žanje po svoje.
Močna ljubezen in privlačnost ne bosta trajali ali vsaj ne prinašali pravega zadovoljstva, če se partnerja v ničemer ne bosta strinjala ali se bosta morala boriti za vsak dogovor, ki se ga potem niti ne bosta držala. Nasprotno lahko cveti odnos, ki ga ni ustvaril izbruh vulkana zaljubljenosti, vendar ga partnerja stalno zalivata z naklonjenim usklajevanjem različnih želja in gnojita z doslednim spoštovanjem dogovorjenega.
Ko v terapiji poneha najhujša drama, pod njo vedno najdemo črviv skelet: ni jasno, česa si kdo želi, kaj pričakuje, kaj sta dogovorjena, kdo naj bi skrbel za kaj in kako. Popolna zmeda in odsotnost dogovorov povzroči še večjo zmedo v odnosu. Poskus, da pridemo do pomembnega dogovora, se sprevrže v pravi boj. Čigave želje so bolj pravilne, katera družina je bila slabša, kdo koga ne sliši, kdo je večji egoist, kdo vedno uveljavi svoje …
Ljubezen in naklonjenost sta enostavni, dokler sta zaviti v celofan besed. Dogovarjanje je njun resnični preizkus. Ranljivo je razkrivati tančice svojih želja in pričakovanj. Globlje sežemo, da se jih lahko dotaknemo, bolj smo izpostavljeni. Močan prepih še poveča veter spoznanja, da se najine želje razlikujejo prav tam, kjer najbolj potrebujem dotik ujemanja. Ljubezen se pokaže onkraj lepih besed in objemov, v sprejemanju drugega, v popuščanju ali odločnosti, kadar je ta potrebna.
Malo stvari je v odnosih dovolj jasnih, da jih je mogoče zagrabiti za roge. Dogovori so ena teh redkih dovolj jasnih in oprijemljivih zadev. Kdor se s tem ne strinja, spreminja odnos v izmuzljivo žolico. Partnerja s spoštovanjem dogovorov izražata najprej spoštljivost do sebe, preko tega do partnerja in do svojega odnosa. Ljubezen v besedah, brez kosti in mesa uresničevanja dogovorov, je navadna manipulacija. Taka »ljubezen« ima prikrite namene ali skuša umetno povzdigniti odnos v nekaj, kar ni.
Pogovor je nujno zlo, če želimo priti do dogovora. Je najboljši, morda celo edini način, da rešimo dolgotrajne konflikte, spore in prepire. S pogovorom se razkrivava, se spoznavava, si omogočava, da se bolje razumeva. Sporočava si svoje želje in pričakovanja. Brez besed je nemogoče ustvarjati in ohranjati stik in bližino.
Če so dogovori skelet odnosa, je pogovor vezivo, ki drži ogrodje skupaj in napolni večino vmesnega praznega prostora. Pomemben je kot kri v telesu. V odnosu se pogosto znajdeta dva z različnim »krvnim« pritiskom: tisti z visokim bi se stalno in o vsem pogovarjal, drugi z nizkim se pogovoru izogiba.
Govorjenje še ni pogovor. Ženske pogosto govorijo kot toča, a ko jih vprašaš, kaj sploh želijo povedati, te začudeno ali celo užaljeno pogledajo. Njim je lahko v užitek že govorjenje samo. Zakaj bi moralo vedno imeti neki globlji pomen? Res ni treba. Bo pa težko najti neskončno potrpežljivega poslušalca. Na terapiji bo taka ženska kaj hitro obtožila partnerja, da se noče pogovarjati. Kmalu pridemo do tega, da se je njen predragi predvsem naveličal poslušati. Moški ima rad, da zadeve nekam peljejo. Aha, tukaj smo in tjale hočemo, vmes pa je treba rešiti tole in narediti ono. Konkretno in kratko, kar po bližnjici. Ona pa buči kot reka samih ovinkov, brez smeri, konca in izliva.
Tudi moški niso imuni na dolgovezenje. Uporabijo ga kot prebrisano manipulacijo. Na terapiji ga uporabijo, ko začutijo, da se bližamo nevarnim vodam. Partnerka izkoristi priložnost in potrdi, da podobno počne tudi doma, da se z njim enostavno ni mogoče pogovarjati. Na to preprosto odgovorim z vprašanjem, zakaj ga ne ustavi. »Ker bo potem prizadet, užaljen in se bo pritožil, da ne more povedati po svoje.« »Ali se vam res zdi bolje,« vrtam naprej, »pretvarjanje, da ga poslušate, pri tem pa ne veste, ne o čem govori ne kaj vam želi povedati? Užaljen ali jezen bo v vsakem primeru, v vašem primeru upravičeno, saj pretvarjanje res ni nekaj, kar koristi odnosu.«
Namen govorjenja je, da te nekdo sliši in razume. Sicer gre za govoričenje, ki ga je treba ustaviti, takoj ko vam zmanjka potrpljenja ali pozornosti. S prekinitvijo, vprašanjem ali prošnjo, naj ponovi, drugače pojasni, izražate svojo naklonjenost in pripravljenost, da slišite in razumete. Kdor želi kaj povedati, bi to moral ceniti. Moral, kar ne pomeni, da tudi bo.
Za odraslega moškega ni pomembnejše lekcije od te, da se nauči vzpostaviti ravnovesje v odnosu z žensko – na spoštljiv način! Na začetku in koncu učenja te lekcije je pogovor. Vztrajati v pogovoru, a v njem ne izgubiti sebe. Doseči, da si slišan, in slišati tudi njo. Odpirati debate, ki te zanimajo, in ustavljati tiste, ki te ne in niso pomembne za odnos. Moški, ki ne zmore vzpostaviti ravnovesja v pogovoru, ga ne bo nikjer v odnosu. Vsaj ne na spoštljiv način.
Tipična moška pritožba je, da se s partnerko ne da argumentirano dogovarjati. Rad bi, da si najprej izmenjata dejstva in argumente, se na njihovi podlagi odločata in na koncu prideta do neke rešitve. Moški tako razmišlja in deluje, tako bi se tudi želel pogovarjati. Ženske, ki niso prevzele moškega načina, živijo v drugačnem, bolj razpršenem in razvejenem svetu. Ženska ne deluje nujno v skladu z argumenti, ampak kakor čuti. Zanjo so že sama čustva argument!
Zavedam se, da je ta opis pretiran, razlike med spoloma niso vedno tako velike, marsikje so se meje zelo zabrisale. Stereotipno žensko-moško posploševanje sem si dovolil, ker se na terapijah pogosto zapletamo na prej opisane načine. Tudi raziskave o delovanju možganov potrjujejo, da moški in ženske še vedno različno razmišljamo in delujemo.
Partnerja bi morala začeti s tem, da sprejmeta to razliko, razumeta, da pri pogovoru začneta vsak na svojem bregu. Moški mora razumeti, da argumenti niso tisto, kar izboljšuje odnos, v katerem se dejstva in »dejstva« spreminjajo kot oblaki na nebu. Ženska se nasprotno mora naučiti svoje misli in občutke sestaviti v paket besed, ki bo bližji partnerjevi logiki in načinu dojemanja sveta.
Opravičevanje in odpuščanje
Partnerski odnos je stalno učenje na napakah, pred njimi nas ne obvarujejo niti najboljši nameni. Z novo izkušnjo smo lahko pametni za nazaj, a nove pameti ne bi bilo brez napake in boleče izkušnje. Ker sva dva, se zgodi, da je zame prav, kar se tebi zdi narobe, te prizadene ali rani v dno duše.
V dolgih letih se partnerja ne moreta izogniti temu, da se občasno ne bi huje prizadela. Izogibanje temu bi pomenilo izogibanje odnosu. Ko se zgodi, ko zapeče, zaboli, te preseka na pol, je treba najti pot naprej. Poiskati most, ki vodi čez brezno obupa in zamer, sicer odnos nima več pravega smisla. Postopanje na vedno istem bregu in posedanje ob ognju pogrevanja starih bolečin sčasoma uniči še tisto malo odnosa, kar ga je ostalo.
Kup modrih misli nas uči o pomembnosti odpuščanja. Odpuščanje se predstavlja kot ključni steber mosta, ki bo par varno pripeljal čez brezno in jima spet povrnil izgubljeno zaupanje. S tem se ni težko strinjati. Odpuščanje ne more škoditi, sploh če v njem ni primesi naivnosti.
Kaj pa, ko nekdo ne more odpustiti, ko so krivica, bolečina in prizadetost tako hude, da ni zdravila in ne časa, ki bi lahko do konca zacelil rano? Mar paru res ostane samo še kruto odločanje med ločitvijo ali životarjenjem v dvoje?
Partnerski odnos je računanje s približki. Razlikujemo se samo po številu decimalk, s katerimi nam je dano preračunavati. Idealnega odnosa ni. Partnerju za povzročeno gorje ni treba odpustiti, še manj ga pozabiti. Pritiski po odpuščanju, naj ti prihajajo iz sebe, od partnerja, sorodnikov ali prijateljev, lahko zakrijejo pot, ki pelje iz močvirja na trdna, varna tla, od koder se lahko nadaljuje skupno potovanje.
Seveda je lažje, če si zmoreta odpustiti. A par lahko shaja tudi brez tega, podobno kot nas brazgotina zaceljenega odprtega zloma ne bo ovirala pri plezanju. Pogled na brazgotino bo občasno prebudil boleče spomine kot opomin in opozorilo za naprej. Partnerju ni treba odpustiti. Mu pa v dobro odnosa ne smemo stalno očitati in pogrevati napake. Kljub vsemu je treba najti neko novo ravnovesje in se sprijazniti z življenjem s približki. Sicer je boljše, da gresta narazen.
Moramo pa odpustiti sebi in se znebiti vsakršne odgovornosti za partnerjeva dejanja. Kar koli je kdo naredil, ne glede na razlog, je to izključno njegova odgovornost. Partner, ki je naredil napako, mora jasno pokazati, da se tega zaveda. Niso dovolj besede, ključni so drža in dejanja. Zdržati mora s posledicami, se soočiti s čustvi, ki jih je njegovo dejanje prebudilo pri drugem. Koliko časa? Dokler bo treba, včasih do konca življenja. To je pač cena, ki je ni mogoče vnaprej izmeriti.
Prizadeti partner nima gumbov, s katerimi bi izklapljal čustva, ki jih prikličejo neprijetni spomini. Ne glede na naš greh nismo odgovorni za tuja čustva. Tudi ob najhujših »grehih« velja, da mora vsak poskrbeti zase, vključno s čustvi. Pokora »grešnika« je v tem, da mora s temi čustvi zdržati. Pokazati vsaj razumevanje in potrpežljivost, če je sočutje prezahtevna naloga.
Težko je verjeti nekomu, da se zaveda svoje napake, ne da bi se zanjo iskreno opravičil. Kar koli ste ušpičili, je vse, kar lahko naredite, da sprejmete odgovornost in se opravičite. Kar je bilo, se ne da spremeniti, spremenite lahko samo odnos do tega. Iskreno opravičilo je najboljši način, da si povrnete zapravljeno zaupanje. Pravzaprav je to kar nujni pogoj.
Je pa s tem opravičevanjem v partnerskih odnosih kup težav. Neverjetno, kako težko se je opravičiti. V bistvu bi bilo treba samo reči kaj takega: »Kar sem naredil, je bila napaka. Če bi lahko vrnil čas nazaj, tega zagotovo ne bi ponovil. Oprosti …« Namesto tega pri klientih poslušam in opazujem vse mogoče. V skrajnem naporu in zasedenosti s sabo spregledajo, da je »opravičilo« povsem zgrešilo cilj in je partner samo še bolj razočaran. Če to slučajno opazijo, so še bolj zmedeni, lahko celo jezni, ker se tako trudijo, na drugi strani pa ni pričakovanega odziva.
Vedno znova mi je težko, ko moram klienta ustaviti, čeprav vidim, da mu je žal in se res trudi. Pojasnim, da je zamenjal opravičilo s pojasnjevanjem tega, kar je naredil. Namesto opravičila drugemu opravičuje sebe in nehote počne nasprotno od želenega. Zase išče opravičilo in odpustek pri drugem. Kot otrok, ki je nekaj ušpičil in si želi, da mu mami pove, da je spet vse v redu. Namen opravičila je izkaz odgovornosti in skesanosti za storjeno, ne pa terjanje razumevanja in odpuščanja pri drugem.
Spomnim se moškega, ki ga je močno ujezilo, ker sem ga pri podobno zgrešenem poskusu »opravičevanja« prekinil. Odločno je protestiral, da ne potrebuje poučevanja, saj se pogosto opraviči svoji ženi. Ta ga je začudeno pogledala, zato sem gospoda poprosil, naj pove zadnji tak primer. Kar nekaj časa je brskal po spominu, vmes pokašljeval in se praskal po glavi. Pogledal je ženo in jo vprašal, ali se spomni, ko je pred slabim letom prišla od frizerja. Navdušena nad novo pričesko ga je vprašala, kako se mu zdi. On pa ji je odkrito rekel, da mu je bila prejšnja bolj všeč. To jo je tako prizadelo, da se je samo sesedla na kavč in začela hlipati. »Ko sem to videl, sem šel do nje, jo objel in se ji opravičil, ona pa me je odrinila,« je zaključil in pogledal ženo, ki je še naprej strmela v tla.
»Zakaj ste se ji pa opravičili, kaj ste naredili narobe?« Spontano, preden je utegnil razmisliti, mu je ušel odgovor: »Nič nisem naredil narobe, povsem prijazno sem ji rekel, da mi je bila prejšnja frizura bolj všeč. Nisem rekel, da nova ni dobra, ampak sem v bistvu pohvalil prejšnjo.«
Žena je samo zavzdihnila, jaz pa sem ga z največjim razumevanjem, ki sem ga zmogel, preprosto vprašal: »Če niste naredili nič narobe, in po mojem tudi niste, zakaj ste se potem opravičili?« Začudeno je odprl oči in usta, gospa je končno dvignila glavo in se zazrla vame: »Šele zdaj mi je jasno, kaj me ves čas moti pri njegovih opravičilih.«
Ni vse, kar se začne z »Oprosti …«, opravičilo, sploh iskreno ne. V tem primeru je šlo bolj za nezavedno manipulacijo, ki naj bi ženi »pomagala«, da poskrbi za čustva, ki jim mož ni bil kos. Mož je po nepotrebnem prevzel odgovornost za njena čustva in se čutil dolžnega nekaj narediti. Marsikaj bi lahko naredil, a opravičilo zagotovo ni bilo prava rešitev.
Moški so pogosto v zadregi, ko na terapiji dobijo občutek, da se od njih pričakuje opravičilo. Logika je preprosta – partnerka je prizadeta, žalostna, razbolela, jezna …, ker je nekaj narobe rekel ali nečesa ni naredil. Nekdo mora biti kriv za »slaba« čustva, nekaj je treba narediti. Moje pojasnilo, da nihče ni nič kriv, vseeno pa bi bilo dobro kaj narediti, moški običajno razume, da bi se moral opravičiti. A telo mu tega povsem upravičeno ne pusti. Čuti, da ni naredil nič narobe, zaupa mi, da bi bilo treba vseeno kaj narediti, hudo mu je zaradi partnerke …
Iz te stiske nekateri pobegnejo v trmo, drugi skozi stisnjene zobe spravijo nekaj, kar naj bi bilo opravičilo, tretji se spustijo v pojasnjevanje, zakaj se ne bodo opravičili. Kako se rešiti iz te godlje, ko čutiš, da si nekaj rekel ali naredil po svoji vesti, brez slabih namenov, pa je to pri partnerki povzročilo tak čustveni pretres? Kako ohraniti odgovornost za svoje dejanje, ne pa je prevzeti tudi za njeno čustveno reakcijo, in ji ob tem dati nekaj sočutja, vsaj občutek, da ti ni vseeno zanjo? Naloga ni enostavna, tudi ženske bi jo v obratni situaciji pogosto slabo odnesle. Iz te stiske najbolj zanesljivo vodijo stavki, ki se začnejo z »Žal mi je …«.
Opravičimo se vedno samo za tisto, kar se nam tudi po naših kriterijih zdi narobe, česar zagotovo ne bi več ponovili. Ko pa je partner prizadet, ker nekaj naredimo odkrito, po svoji vesti, in bi isto naredili še enkrat, tudi če bi imeli časovni stroj, preprosto partnerju samo povemo, da nam je žal. Žal, ker je partnerja to prizadelo, užalostilo ali zabolelo. Samo to, s čim manj besedami. Tako ohranimo sebe in pokažemo partnerju, da nam je mar zanj in sočustvujemo z njim.
Zvestoba
Pri zvestobi nam misli takoj uidejo k partnerskim odnosom, prevaram, prešuštvom in aferam. Zvesti ali nezvesti smo lahko marsikomu: domovini, prijatelju, podjetju, družini … Tudi način izražanja zvestobe ni samo eden, kar pomeni, da tudi zvestoba ni le ena in vedno enaka.
Za zvestobo vedno stojijo norme, pravila in pričakovanja drugih. Ko jih ne izpolnjujemo, smo bolj ali manj nezvesti. V partnerskih odnosih je kršenje jasnih zavez in s tem pričakovanj drugega jasna in hitro obsojena težava. Manj opazne so težave, ko z nepotrebnim odrekanjem vzdržujemo previsok ideal zvestobe, ki ga partner sploh ne pričakuje. Previsoko letvico smo si postavili kar sami ali pa smo napačno razumeli partnerjeva pričakovanja. Lahko pa so samo zunanja pravila samodejno napolnila molčečo praznino dveh, ki se ne upata odkrito pogovoriti o svojih mejah in pričakovanjih.
Preveč usmerjeni v odnos, lahko spregledamo svoje notranje vrednote in kriterije. Pričakovanj nimamo samo do drugih, imamo jih tudi do sebe. Nezvestoba v odnosu do sebe ima manj opazne posledice, ki skrivoma in po ovinkih pripeljejo do težav v odnosu. Življenje nas občasno stisne v kot, ko moramo izbirati med zvestobo sebi ali drugemu. Kar nam daje občutek zvestobe do sebe, ne ustreza partnerju ali pa se bojimo, da ne bi bilo dobro za odnos. Ko se zgodi, je dilema težka. Bomo zvesti sebi ali drugemu? Bomo prevarali sebe ali drugega?
Včasih se v takem hudem notranjem konfliktu znajdemo po nepotrebnem, ker si preveč ozko definiramo zvestobo oziroma prevaro. Bojimo se odgovornosti, da bi v odkritem notranjem dialogu za trenutek pozabili na druge in svobodno preverili, kaj o tem mislimo sami. Bolj od soočenja s sabo nas je strah soočenja s partnerjem, saj že omemba kršitve tabuja lahko povzroči vihar in razdejanje. Ker ne tvegamo odkritega pogovora s partnerjem, se lahko zapremo v ožjo kletko, kot bi bilo treba. Kadar ne zmoremo odkritega pogovora s sabo, se kletke niti ne zavedamo.
Da se ne bo vedno vse vrtelo okrog seksa, si za primer vzemimo, da si močno želite plesa, vaš partner pa ima dve levi nogi ali se mu zdi ples butast način izgubljanja časa. Za dve levi nogi ni kriv, vso pravico ima tudi do proste izbire svojih pogledov. Zadeva postane sporna, ko na ohceti ali zabavi z mrkimi pogledi pospremi vašo željo po plesu z drugim. Zraven vam za kazen pokloni še teden ljubosumnih izpadov, ker niste odklonili vabila in ste se upali zavrteti z drugim in si celo dovolili pokazati, da uživate.
Kakšne so vaše možnosti? Lahko pritiskate na partnerja toliko časa, da pristane na obisk plesne šole. Vaje se spremenijo v eno samo mučenje. Vsako sekundo vam bo dajal občutek, da je tam zaradi vas, napredka nobenega, ples ostaja podoben rokoborbi. Pride trenutek, ko obupate in se zazdi trajna plesna abstinenca neprimerno manjša muka. Na tej točki se lahko ločite, če vam je plesno ujemanje s partnerjem dovolj pomembna vrednota. Polovica zvez se razdre, ena gor ali dol. Morda pretehtate, da ples le ni toliko pomembna zadeva, da bi podrla vse drugo, z družino vred. Ohranili ste zakon in družino, glede plesa pa ostali riba na suhem.
Boste vseeno skočili v vodo? Naskrivaj ali boste partnerja postavili pred dejstvo brez možnosti veta? Pa naj se on loči, če se mu to zdi tako zelo narobe. Je (plesna) nezvestoba kaj manjša, če jo vnaprej napovemo? Kopica odličnih vprašanj brez namena jasnega odgovora, zgolj za prikaz polja možnosti. Mnogi želijo to polje zožiti na varno ozko potko, saj se na pohajkovanje po odprtih širjavah odgovornost lepi precej bolj neizprosno od selotejpa. Neizprosna je temeljna odgovornost poskrbeti zase, z njo pa tudi odgovornost za posledice odločitev. Kot tudi za posledice neodločitev, te so včasih še hujše.
Podobno razmišljanje lahko uporabite pri vseh dilemah o (ne)zvestobi. Spolna zvestoba ni nobena izjema. Sindrom dveh levih nog, ki ob tem še ne želita več narazen, ni rezerviran samo za ples. Ko sta poskusila vse živo, viagra pomaga toliko kot aspirin in je najboljši spolni terapevt nad vama dvignil roke – kaj boste storili? Boste z ločitvijo na novo premešali karte in izzvali srečo? Stisnili zobe, postali sam svoj mojster in svoje sreče kovač? Skrivoma, ko bo sila prehuda, hodili vonjat cvetje s prepovedanega vrta? Boste pod zastavo iskrenosti vnaprej napovedali valat na tuji mizi, in naj partner potem nekako opravi s tem in s sabo?
Še ena pahljača vprašanj brez jasnih odgovorov. Vsak zase se mora odpraviti na pot iskanja. Dober začetek je zavedanje, da prav noben odgovor ni vnaprej pravilen ali napačen. Taki obstajajo le v idealnem svetu in v idealnih zvezah. Kjer se partnerjema računanje v dvoje ne izide dovolj dobro, morata do rezultata priti vsak zase. Usodnejše posledice zahtevajo več pameti in časa za razmislek. Tuhtajte, tehtajte, dokler se ne pregrizete do odgovora, s katerim lahko živite. Sicer se vam bo zanikanje dilem in notranjih konfliktov zanesljivo vrnilo kot bumerang.
Ko preizkusite in preverite vse »čiste« in »poštene« možnosti, neizprosno obtičite v konfliktu med zvestobo do sebe in drugega. Treba se bo odločiti. Seveda bodo posledice, če se boste prepustili prepovedanemu plesu ali se spustili v avanturo. A ne delajte si utvar, da ni posledic, če boste ostali krepostni in se uprli klicu siren. Le drugačne bodo. Če doma z mize ližete samo drobtinice, boste to nekoč obžalovali ali obtoževali sebe, partnerja oziroma vajino zvezo, ker niste mogli izživeti svojih močnih želja ali celo potreb.
Kaj je boljše ali kaj je manj slabo? Ena ključnih življenjskih veščin je krmarjenje med zvestobo do sebe in poštenim odnosom do drugih. Namenoma sem pri drugih zamenjal zvestobo s poštenjem. Ko neizprosno in nerešljivo trčita dve zvestobi, je poštenje do drugega kompromis, ki včasih lahko reši na videz nerešljiv notranji konflikt.
Pri zvestobi do sebe ni zunanjih pogajanj, ni sodnikov, arbitrov ali gurujev. Ko jo začutite in vas uvid udari direktno v čelo, se je oprimite z vsemi štirimi in je nikdar več ne izpustite. Trdno pripeti na to notranjo varovalno vrv se pogumno zagugajte v odnose. Pogajajte se, iščite kompromise, raztegujte pojem poštenja do točke ravnotežja. Do nje pridete po dveh poteh. Poiščite rešitev, ki naredi najmanj škode odnosu, da ohranite zvestobo do sebe, ali stopnjujte samoodrekanje v korist odnosa do točke, ko se notranja vrv zvestobe začne nevarno tresti. Nima smisla žrtvovati sebe na tnalu odnosa.
SPLETNO NAROČILO
Za spletna naročila velja 7% popust, za komplet treh različnih knjig pa 15% popust. Knjige prejmete po pošti v 1-3 delovnih dneh po naročilu.
TUDI V KNJIGARNAH
Redna cena knjig je 24.95 €. Na voljo so v knjigarnah Mladinske knjige in DZS ter v ostalih bolje založenih knjigarnah (Libris Koper, Knjigarna Zdaj Ljubljana …)