Interaktivno predavanje z delavnico je sestavljeno iz dveh delov:

Predavanje “Upravljanje čustev za boljše odnose v kolektivih” – 2 šolski uri
Delavnica “Stik s telesom in upravljanje čustev v odnosih” – 2 šolski uri

Osnovna izhodišča

Tudi učitelji se prepogosto preveč osredotočajo na znanje, miselne koncepte, na »trde« veščine oziroma na zavestni del našega delovanja. Namen interaktivne delavnice »Upravljanje čustev za boljše odnose na šoli« je pokazati, zakaj je za boljše odnose med učitelji samimi, pa tudi med učiteljem in učenci, tako zelo pomemben trening »mehkih« veščin, še posebej upravljanja čustev. 

Sodobni psihološki modeli temeljijo na tem, da ljudje povsod nezavedno poskušamo poustvarjati odnose, ki jih poznamo iz svojih izvornih družin. Če poenostavimo – na koncu je vsak kolektiv velika »družina«, v kateri sodelavci prepletejo svoje nezavedne svetove. Zato imajo zelo omejene učinke pristopi za opolnomočenje učiteljev in izboljšanje odnosov na šoli, ki to spregledujejo in ne vključijo treninga »mehkih« veščin. Če se pri učitelju ne dotaknemo nezavednih vzgibov, ki ga usmerjajo v delovanje zunaj zavestne kontrole, bo vsemu na novo pridobljenemu znanju in veščinam navkljub na nezavednem (energetskem) nivoju še vedno poganjal kolesje odnosov na stare načine. 

Čustvujemo povsod, tudi na delovnem mestu. Čustva so most med zavestnim in nezavednim, zato jih je bistveno težje kontrolirati kot naše misli in so glavni generator naših nezaželenih, včasih celo škodljivih odzivov. Delo s čustvi se zato ponuja kot logična rešitev dileme, kako na šolah posredno vplivati na nezavedne vzgibe posameznika, ki mu povzročajo težave v službi oziroma v odnosih nasploh. S treningi za boljše upravljanje čustev lahko posredno in brez nepotrebnega izpostavljanja spreminjamo tudi nezavedni svet posameznika, kar je ključno za njegovo odzivanje v odnosih. 

Pomen čustev za odnose na šoli

Na področju psihologije so se v zadnjih dveh, treh desetletjih izrazito uveljavili relacijski pogledi na posameznika in njegove odnose. Več ali manj velja za splošno sprejeto, da posameznika odločilno oblikuje in določa zgodnje odraščanje v izvorni družini. Kar pomeni, da na podoben način soustvarja vse svoje odnose, torej tudi odnose na svojem delovnem mestu in v kolektivu. Če ostanemo zgolj na površju in se teh temeljnih vzorcev ne dotaknemo, močnejših in dolgoročnejših sprememb ni pričakovati. Z drugimi besedami, odnosi na šoli se bodo lahko spremenili samo toliko, kot se bodo spremenili učitelji kot posamezniki. Zato pri delavnicah in treningih, ki so usmerjeni v izboljšanje odnosov v kolektivih, priporočamo pristope, ki temeljijo na odgovorih na naslednja ključna vprašanja: zakaj smo si različni in zakaj smo takšni, kot smo? Kaj nas zaznamuje in oblikuje? Kako to vpliva na naše odnose? Na kakšen način jih soustvarjamo? Kako se vse skupaj odraža v odnosih na šoli? Kaj imajo odnosi na šoli skupnega z ostalimi našimi odnosi, v čem se razlikujejo? Kaj je potrebno za to, da se odnosi na šoli opazneje spremenijo? Kaj in kako lahko k temu prispeva posameznik? 

Upravljanje čustev kot tehnika opolnomočenja učiteljev

Naj se učitelj nauči še toliko najboljših tehnik in veščin, na koncu bo imela odločilno vlogo pri dvigu kakovosti dela njegova osebnostna rast, ki se bo še najbolj kazala v sposobnosti gibkega odzivanja na konflikte in izzive v odnosih. Na odzivanje posameznika odločilno vplivajo čustva, še posebej se to pokaže v konfliktnih oziroma težavnejših situacijah. Če želimo spremeniti svoje odzive, moramo najprej vsaj shajati s svojimi čustvi, s čimer sploh dobimo možnost za iskanje drugačnega odziva. Šele ta temeljna sposobnost nam odpre okno priložnosti za iskanje boljših odzivov – pri čemer beseda »boljših« pomeni odzive, s katerimi bomo učinkoviteje uresničevali svoje cilje in prek tega cilje šole. Upravljanje čustev je najpogosteje uporabljan izraz, ki označuje ti dve sposobnosti: zaznati in razumeti svoja čustva in shajati z njimi ter se nato odzvati tako, da dosežemo želeni cilj. Kadar se na čustva odzivamo tako, da nas to bliža ciljem, je upravljanje čustev »dobro«. Ko pa nas odzivi vodijo stran od ciljev, je upravljanje »slabo«.

Ena od pogostejših napak v odnosih je, da želimo upravljanje nadomestiti s kontrolo čustev. Še posebej v kolektivih se, razumljivo, poudarja pomen kontrole čustev, saj tudi šole niso prostor, kjer bi bilo pretirano izkazovanje čustev primerno. A pri tem ne smemo spregledati, da imajo kontrolirana, zatrta ali potlačena čustva v odnosih še vedno močne učinke. Še posebej v težkih oziroma konfliktnih situacijah prek projekcije oziroma projekcijske identifikacije vplivajo na vse vpletene. Tudi če jih je učitelj zmožen kontrolirati, bodo nezavedna oziroma neupravljana čustva izbruhnila pri učencih, ki nimajo tako visoke sposobnosti kontrole. To so ključni razlogi, zakaj bi delavnice, ki se želijo dotakniti odnosov, morale stremeti k boljšemu upravljanju čustev namesto k njihovi kontroli. Z dobrim upravljanjem namreč lahko dosežemo prav vse, kar nam uspeva s kontrolo, zraven pa se neprimerno bolje znajdemo v težkih situacijah, poleg tega pa še »pomagamo« učencem, da se ne soočajo z nezavednimi čustvenimi viharji, ki jim niso kos.

Nivo posameznikovega upravljanja čustev najbolj določa vse njegove odnose. Sodelavci v skupini nujno in nezavedno prepletejo svoje čustvene svetove, kar odločilno zaznamuje njihove odnose. Zato je vsak poskus, ki se ne dotakne upravljanja čustev, zelo omejen glede globine sprememb odnosov v skupini, posledično pa tudi glede njihovega trajanja. Povedano drugače: rezultati intervencij v delovanje kolektiva, ki ne slonijo na čustvih, bodo precej hitro »izhlapeli«. Kaj kmalu bo spet vzpostavljeno ravnotežje, ki bo blizu tistemu pred intervencijo. Zato v tem kontekstu namenoma ne uporabljamo izraza »čustvena inteligenca«. Kljub različnim definicijam ta izraz po našem mnenju nakazuje pretiran pomen razumske komponente. S tem pa smo že zelo blizu iluzije, da je mogoče svoje čustvovanje in odnose »urediti« samo z inteligenco (pametjo, razumom). Izraz »upravljanje čustev« ponuja precej širši pogled, saj poleg direktnega zavestnega (kognitivnega) delovanja posredno vključuje tudi nezavedno (čustveno in telesno). Širši pristop pa zahteva tudi drugačne in celovitejše tehnike, temelječe na najsodobnejših psihoterapevtskih modelih. Seveda morajo biti te tehnike primerno ublažene in izrazito prilagojene za uporabo na šolah.