V enem od odgovorov ste napisali “Osnovne tri lastnosti takega odnosa so ZAUPANJE, SOČUTJE in POGREŠANJE.” Po enoletni zvezi sem se začela do fanta ohlajati, niti me ni več privlačil. Fanta, ki sem mu sicer najbolj zaupala, ki me je edini najbolj spoštoval in me imel rad tako kot sem. Ne vem še prav točno zakaj je do tega prišlo. Kar pojavilo se je v meni. Tudi pogrešala ga nisem več, medtem ko je on mene ogromno. Ali to pomeni, da ga nisem imela rada?
O:
Najprej mi pride na misel, da ste mi postavili pretežko vprašanje. Na to vam pa res nobeden ne more odgovoriti, do odgovora boste tako kot vsi morali priti sami. Bom pa vseeno poskušal napisati kaj splošnega, morda bo v tem za vas kaj koristnega.
»Imeti rad« ali »ljubezen« nimata neke vsepovprek veljavne definicije. Vsak si pod tema izrazoma predstavlja kaj drugega. Med »imeti rad« pri 18ih ali pri 70ih je verjetno celo pri isti osebi ogromna razlika. Z drugimi besedami, vsak si mora najti svoj način »imeti rad« in ga skozi odraščanje tudi spreminjati. Seveda pa je zelo lepo, če najdemo nekoga, ki nas »ima rad« na način, kot si želimo. Ampak takih ljudi, ki bi nas imeli ves čas »radi« na način kot si mi želimo, enostavno ni. Ta ugotovitev je ponavadi začetek samospraševanja, preverjanja in spreminjanja tega, kar razumemo pod »imeti rad«. Pri tem se mi takoj postavi naslednje vprašanje: odkod smo se sploh naučili, kaj pomeni »imeti rad«? Od staršev, ki so nas imeli resnično radi? Od staršev, ob katerih smo se prepričevali, da nas »imajo radi«? Iz knjig, filmov? Ta vprašanja sem napisal samo zato, da se vprašate, od kod vaša definicija »imeti rad« in da dopustite možnost, da ste se tega »naučili« iz napačnega ali slabega vira.
Ne eno ne drugo (»imeti rad« in »ljubezen«) nista čustvi. Večkrat sem že napisal na tem forumu, da ljubezen ni čustvo, da so v ljubezni skrita vsa čustva – od lepih do tistih manj prijetnih. Prej ko to spoznamo, prej smo sposobni graditi odnos na trdnih temeljih namesto na iluzijah in nerealnih pričakovanjih.
Tudi zaljubljenost ni čustvo, je bolj stanje, v katerem čutimo in vidimo tisto, kar želimo. Partnerja torej ne vidimo/čutimo takega kot je, ampak takega, kot bi si želeli, da je. A vsaka zaljubljenost mine. Raziskave pravijo, da najkasneje med 6-9 meseci. Dalj lahko traja, če partnerja nista ves čas skupaj. Ampak enkrat mine. Morda ste zdaj vi točno v tej fazi, ko je ta zaljubljenost dokončno ugasnila. Če je tako, je to točka, kjer se začne resnični odnos. Namesto »odnosa« z nekom, kot ga želimo, je treba začeti graditi odnos z nekom takim, kot je. In na tej točki ni nekega vnaprejšnjega prav in narobe. Vedno so vse opcije odprte. Tudi pri vas so.
Težko vam kaj pametnega svetujem, ker ste na tej točki pa res popolnoma sami. Vzemite si čas, če vam ni do tega, da ste s fantom, pač ne bodite. Siljenje ne bo dalo nobenih pametnih rezultatov. Če ga boste (spet) začeli pogrešati, potem ima vajin odnos še upanje in smisel. Če ga ne boste, zakaj bi bili potem še z njim?! Morda celo ugotovite, da tisto, kar je ugasnilo, sploh ni bilo pogrešanje, ampak zaljubljenost. Skratka vzemite se čas, ne silite se v nič, predvsem pa ne dovolite, da vas strah sili v odločitve. Sčasoma bo prišel odgovor, ki ga čakate.
Za konec pa samo še pomislek, če in zakaj je sploh pomembno ali ste ga »imeli radi«. Kar je bilo je bilo. Pomembno je samo še to, kar je zdaj in kar bo v prihodnje. Kaj bo v prihodnosti tako ali tako nobeden ne ve. Ostane torej ukvarjanje samo še s tem, kar je zdaj. Edino to lahko storite.