Imam težave s partnerjem, zato sem začela danes brskati po internetu in sem ugotovila, da se to, kar se meni dogaja, reče čustveno izsliljevanje. Parkrat se je zgodilo, da pač nekaj dni zapored nisem bila razpoložena za spolni odnos. Začel me je obtoževati, da imam drugega, da ga zato več ne zanimam. Včeraj pa je šel do skrajnosti – ko je odšel iz spalnice, se je po nekaj časa ponovno vrnil in mi rekel, da upa, da je pojedel dovolj tablet in da se zjutraj ne bo več zbudil. Že prej sem vedno poskušala ohranit trezno glavo in se poskušala z njim pogovorit, ampak to je pa preveč. Dala sem mu vedet, da s tem svojim izsiljevanjem ne bo nič rešil, da sem se pripravljena z njim pogovorit o čemerkoli, samo le ko bo s tem prenehal in se bo normalno pogovarjal. Poskušala sem mu pojasnit svoje občutke, kaj čutim, zakaj mi vedno ni do spolnih odnosov – ga prosila za razumevanje. Tudi on je mene prosil za razumevanje, da njemu pač večkrat je. Največkrat se potrudim, vedno pa se tudi ne morem, in potem poslušam takšne očitke.
Ta ves dogodek se je odvijal skoraj celo noč, na koncu sva se uspela nekako pogovoriti, na koncu mi je tudi priznal, da ni pojedel nobene tablete, da me je s tem samo hotel prestrašiti. Jaz se zelo dobro zavedam, da to ni način za reševanje problemov, vendar sem včeraj že skoraj obupala, saj več nisem imela moči trezno razmišljati. Ne vem več kako naj se obnašam v takem primeru ? Ignorirati ga ne morem (čeprav takšne in drugačne očitke najraje bi), saj se verjetno za tem skrivajo kakšni njegovi problemi in strahovi. Kako naj se naslednjič odzovem? Hvaležna bom za kakšen nasvet. Hvala.
(Naj pripomnim, da sem partnerju zvesta, ljubim ga z vsem srcem in niti približno ne razmišljam o kakšnem varanju – zato me vse skupaj še toliko bolj prizadene.)
O:
Imate povsem prav, da gre v opisanem primeru za čustveno izsiljevanje. Pri vašem partnerju gre za zelo nezrelo obnašanje. Očitno zelo težko prenese zavrnitev, spolne odnose zamenjuje z intimnostjo. Zdi se, kot da mu spolni odnos z vami daje neko potrditev, dokaz, da je vreden, da vam veliko pomeni… Ko zavrnete spolni odnos, dobi občutek, da s tem zavrnete njega. To tako težko prenese, da ga praktično sesuje in na vse mogoče načine želi dobiti potrditev, da vam vseeno nekaj pomeni. Ker ima o sebi tako slabo samopodobo, nujno potrebuje potrditev od zunaj. Ko je stiska dovolj močna, ne izbira sredstev in gre tako daleč, da vas le nekako premakne. Očitno ste se vsaj malo omehčali, ko je zagrozil s samomorom. Zadaj je verjetno prav to povsem nezrelo preizkušanje: »Ali ti bo sploh žal, če me ne bi bilo? Bi me sploh pogrešala?« Naj bo še tako čudno, zanj je bilo to, da se vas je ta grožnja dotaknila, znak, da vam nekaj pomeni. Zato se je potem pomiril in je bil zmožen vsaj približno normalnega pogovora.
Seveda vaš partner ni kriv, da je tak. Ne vem, koliko daleč je moral iti pri svojih starših, da je dobil vsaj malo občutka, da jima kaj pomeni. Vendar pa je zdaj že toliko star, da bi se moral zavedati, da s takim početjem ničesar ne rešuje in da je to povsem neprimerno za odraslega človeka. Zato je njegova odgovornost, da zdaj s tem nekaj naredi. Vam pa bo predvsem koristilo, če se ves čas zavedate, da to nima nobene prave zveze z vami. Niste odgovorni ne za njegove občutke, niti za njegova ravnanja. Ste pa za svoja. Vaša odgovornost je, da se ne pustite izsiljevati in ugotovite, zakaj ste si izbrali partnerja, ki to počne. Kdaj in kako ste postali občutljivi na tovrstna izsiljevanja, da vas, kot sami pravite, prizadanejo?
Sprašujete, kako se naslednjič odzvati. Bom samo napisal vaš stavek: Dala sem mu vedet, da s tem svojim izsiljevanjem ne bo nič rešil, da sem se pripravljena z njim pogovorit o čemerkoli, samo le ko bo s tem prenehal in se bo normalno pogovarjal. Vztrajajte v tej drži. Morda lahko spreminjate ton, način, kako to poveste, ampak v tem stavku je praktično vse, kar potrebujete. Seveda pa taka drža v sebi nosi tveganje. Morda bo partner zato šel naslednjič še dlje in morda res vzel tablete. Lahko da se kljub vašemu vztrajanju ne bo spremenil. Ne pozabite, da je njegovo obnašanje njegova odgovornost! Enako velja tudi za njegove občutke in čustva. Seveda pa podobno velja tudi za vas. Partner vas ne more prizadeti. Zakaj torej ob njegovem izsiljevanju občutite prizadetost? Zakaj imate odprta ta vrata? Šele ko boste našli te odgovore, bodo partnerjeva izsiljevanja prenehala! Ko se vas ne bodo več dotaknila, bodo namreč izgubila svoj smisel. Zato ne iščite nasvetov in odgovorov, kako doseči, da se on ne bo tako obnašal. Za vas je ključno, da pridete do točke, ko vas to ne bo več prizadelo. Je pa res, da ko boste to dosegli, se bo vajin odnos znašel na prelomni točki. Partnerju bo odvzet način, kako v stiski priti do vas, kako vas premakniti. Kako bo na to odreagiral, ne morete vedeti. Ali bo našel boljši za vas in vajin odnos bolj primeren in predvsem bolj zrel način? Težko, če ne bo že prej začel »delati na sebi«.