S fantom živim 4 leta in je veliko krat prišlo do kreganja,večinoma zaradi mojih izpadov.Rada bi popravila situacijo in rešila družino,rada bi se naučila kontrolirati svoje obnašanje. Do tega je vedno prihajalo,ker so se laži s partnerjeve strani vrstile ena za drugo in jaz sem izgubila zaupanje vanj.Tu se gre za malenkosti,vendar me je strah,če je malenkost pa jo skrije kaj bi šele bilo,če bi bilo kaj pomembnega.Rekel mi je samo,da se mi je bal povedati resnico,da se ne bi kregala,vendar sem jaz vedno zvedela kaj se dogaja,slej ali prej.Drugače sem doma že od januarja lani in se mi sedaj izteka porodniška.To se je začelo med nosečnostjo.Cel čas sem bila doma nisem nikamor hodila partner pa je delal večinoma cel dan.Nisem imela družbe,da bi se s kom pogovorila,nisem imela kam,ker sva se pravkar preselila.Bila sem osamljena,počutila sem se zapostavljeno,ker se je partner bal ubadati z mano med nosečnostjo,nisem imela toliko pozornosti in sem bila še bolj živčna.Prvič sem šla ven šele ko je bil otrok star nekje 5 mesecev,ker nisem več zdržala doma med 4 stenami.Saj sva midva hodila ven na sprehode in vse ampak nikoli nisem imela časa zase,nikoli nisem šla kam sama.Jaz mislim,da je to vse posledica tega,da sem jaz živčna,še posebej sedaj,ko sem jaz z otrokom doma in jaz skrbim za njega večinoma.Nimam nič počitka,da bi imela vsaj kako urco zase,partnerju pa je očitno vseeno,edino se zbudi ko se jaz razjezim pa mi reče,da sem tečna.Bilo je vsakršnega kreganja in odrivanja,ma čisto vsega.Vedno sem mu govorila,da sem preveč časa sama,nimam nobenga zraven sebe,vsi ki jih poznam so predaleč pa me ni upošteval.Nisem že dolgo časa bila sproščena kot je treba,vedno sem napeta,letat za otrokom,kuhat ,pospravljat,skrbet za oba,jaz sem vedno na zadnjem mestu.Meni ni nič težko od naštetega,vendar bi rada ,da tudi kdo drugi meni priskoči na pomoč.Vedno je bil odgovor,saj si ti doma.On pa nam plačuje kao vse,najemnino pa položnice,ko pa gre moj denar za hrano pa se ne spomni.Vedno je gledal na moje napake in me ošteval kaka sem,nesramna. Sedaj sva sama z otrokom doma,ker je reku,da ne more bit več v takem ozračju,ker je preveč napeto.Sedaj pa bi jaz rada popravila situacijo in vas prosim,kako da ga pripravim do pogovora.Ne pridem do besede,ko hočem kaj povedat.Reku je,da se ne namerava več vrnit v tako ozračje,ker je obupno,a jaz vem to in za to jaz mislim,da je vzrok ,ker sem sama skozi in samo skačem okrog otroka in nič ne naredim zase.Kaj naredit v tem primeru,kako,da se odzovem na nekaj kar mi ne paše,kako obdržati svojo družino skupaj.Jaz si mislim,da sem za vse sama kriva,ker ne vem več kako razmišljat,kaj je prva stvar,kje bi začela? Vse mi zgleda tako zapleteno,stroškov je preveč,nimava stanovanja svojega,….Kje začet?res bi rabila en dober nasvet,ker se imava rada,vendat je moja jeza vse pokvarila.Nočem si uničiti družino,ker bi rada da obstane kar je ,kar sva si uredila,zaradi otroka in zaradi naju.Bilo je tudi lepih časov,vendar jaz moram vse pokvarit.
O:
Sprašujete, kje začeti. Morda pri tem, da nehate sebe obtoževat za vse, kar se slabega dogaja v družini. Res, da marsikaj od tega, kar počnete, ni ravno najbolj koristno za vajin odnos. A pri vsem ima vaš partner enak delež. Morda je manj viden, a vedno je tako. Zato vi sami ne morete »rešiti družine«, to lahko storita le oba skupaj. Precej lahko je razumeti oba. Vam je res težko v novem okolju, sama z otrokom, ves čas med štirimi stenami. Vse kar imate, sta otrok, partner in družina. Njemu tudi ni lahko: finančne skrbi, verjetno cel kup skrbi in težav, s katerimi pri vas nikoli ne pride na vrsto, ker si bodisi ne upa o tem spregovoriti ali pa sploh ne pride na vrsto, ker vi tako pritiskate nanj s svojimi. Verjetno je še veliko podobnega, ampak očitno sploh ne prideta do tega, da bi se o tem mirno pogovorila. Saj pogovor ne bo kaj dosti spremenil vajinih težav, te bodo večinoma ostale. Je pa čisto drugače, če te nekdo posluša in razume. Ne vem, koliko se tega zavedate, ampak v bistvu od njega pogrešate najbolj to: da bi vas do konca poslušal, zdržal, razumel in začutil, kako (hudo) vam je. Še manj verjamem, da se partner zaveda, da tudi on najbolj pogreša isto. Zakaj se v tem ne zmoreta slišat. Malo verjetno k temu prispeva vaš način, kako pristopite do njega in mu o tem govorite. Pomislite, koliko je v tem vašem načinu očitanja, prizadetosti, razočaranja, pričakovanja, da bo on nekaj naredil. Če kaj od tega drži, potem je to vaš del, ki ga bi bilo dobro spreminjati. Fant zaradi takega načina ŠE BOLJ pa zaradi tega, ker se takoj čuti krivega, obenem pa tudi po krivem obtoženega. Tako namesto odkritega in spoštljivega pogovora prideta v konflikt, ko en napada, drugi se pa brani. Ali se zadeva konča s tem, da napadeni preide v protinapad ali se umakne, niti ni pomembno. Ostane kruto dejstvo, da se je pogovor končal, še preden se je sploh začel. Vajin odnos pa ostane tam, kjer je bil ali pa zdrkne še eno stopnico nižje. Zakaj je tako? Zelo poenostavljeno povedano zato, ker ne znata ločiti med tem, kaj kdo čuti, kdo je za kaj odgovoren. Ker se še ne zmoreta pogovarjati o občutljivih zadevah in zato pogovor poteka o čisto banalnih zadevah, boleče in resnične teme pa ostajajo skrite nekje spodaj.
Vaš fant ni dolžan skrbeti za vas, tudi ni odgovoren za vaše počutje, osamljenost, za to da vas je strah življenja izven varnih (?) zidov vajinega stanovanja. Vi niste odgovorni, ker se vaš fant raje zlaže, kot da bi tvegal vaše reakcije na resnico. Tudi niste odgovorni, da je vajin konflikt izrabil, da zanemarja svojo jasno odgovornost, to je očetovska skrb za otroka in družino. Pri določenih stvareh (npr. vajin odnos) drug od drugega pričakujeta preveč in nemogoče: vi npr., da vas bo fant odrešil vaše nesamozavesti in osamljenosti, vaš fant pa, da se morate vi spremeniti in manj težiti, da bo lahko tak, kot si želi. Pri drugih pričakujeta premalo. Veliko takih in podobnih težav, ker določenih stvari še ne znata. Spet se bom ponavljal, ko bom napisal, da jih ne znata oziroma jih znata »narobe«, ker sta se jih tako naučila doma. Da sta se našla skupaj, da se jih naučita drugače, da si data vsaj nekaj tega, za kar sta bila prej prikrajšana. In preko tega podarita svojim otrokom precej več, kot sta dobila vidva.
Če se vrnem k vašemu vprašanju, torej kje začeti? V vsakem primeru najprej vsak pri sebi. Za vas bi bilo res dobro, če bi se zavedli, da ste za svoje življenje vključno z vsemi stiskami, strahovi, osamljenostjo,… odgovorni sami. Slaba novica je, da vas tega ne more rešiti ta pa tudi noben drug fant ne. Dobra stran pa je, da to lahko storite tudi brez njega. Dlje ko boste prišli pri osebni rasti, manj »slabih« stvari boste vnašali v odnos in hkrati več in na bolj pravi način boste pričakovali od partnerja. Ali bo on temu sledil ali bo sodeloval, ne morete vedeti. A običajno se to le zgodi. Morda ne tako in toliko, kot si želimo, a vendarle. Poleg fanta, otroka in družine je okrog vas ves svet, veliko ljudi. Tam vas čaka veliko zanimivega, ogromno priložnosti, da se naučite drugače vključiti, si najti širši smisel. Morda boste tako zmanjšali pritisk, ki ga nehote izvajate na fanta. Želim vam, da bi vas v tem začel bolj razumeti in pomagati. Kot obratno tudi vi njemu.