Tudi sama imam probleme in težave z mamo. Na žalost pa nimam moči ali pogojev, da bi ji obrnila hrbet kot ste ga lahko nekateri. Zaradi tega vas vse občudujem in si skrito želim, da bi tudi sama lahko tako ravnala. Moja mama se vmešava v vse. Zaradi nje sem morala že zavrniti ponudbo za službo in podobno. Vsakič ko se vidiva ali slišiva po telefonu se dejansko verbalno znaša nad mano. Do mene se obnaša kot da sem njen predražnik. Vse svoje težave in stres znese nad mene. Pa že od kar nisem več pubertetnica ne začnem prepira z njo.
Pa vseeno mislim, da ji moram stati ob strani, da ji moram delati družbo, da sem ji dolžna vse odpustiti i.p. Ne vem kako je vam uspelo rešiti ta problem. Mama je le ena sama. Zaradi nje smo na tem svetu, ona je skrbela za nas ko smo bili mali in nas vzgoja v osebe katere smo danes. Ni to dovolj?
Napisala sem le nekaj svojih razmišljanj ki me begajo in spravljajo ob živce. Če mame ne bi imela rada me njena dejanja ne bi prizadela. Nebi tako bolelo. Ampak kaj ko ne najdem načina, da bi izboljšala najin odnos. Imate mogoče vi kakšen nasvet? Mi dve z mamo sva pred leti že obiskali družinskega terapevta. Pa ni pomagalo. Niti v času terapije se stvar ni izboljšala. Na žalost pa ne vem če bi bila uspešna, ker mama po dveh ali treh srečanjih ni želela več sodelovati.
O:
Začel bom z »lažjim« delom vašega vprašanja. Vi NE MORETE najti načina, da bi izboljšali vajin odnos z materjo, zato bi bilo priporočljivo, da ga nehate iskati in po nepotrebnem izgubljati svojo energijo. Jo rabite za marsikaj drugega, kar pa je v vaši moči, da spremenite. Za vajin odnos, takega kot je bil, je in bo, je namreč predvsem odgovorna mati. Dokler se ona ne odloči, da tukaj kaj spremeni in dokler ne spregleda, kakšne krivice vam povzroča, ni nobenega upanja za spremembe. Njen hiter odhod s terapije je žal samo še en dodaten znak, da na to ne gre kaj dosti računati. Če oziroma ko boste zmogli sprejeti to dejstvo, potem je na vas, da se odločite, kako naprej. Boste še naprej prenašali, da se mati »…verbalno znaša nad mano. Do mene se obnaša kot da sem njen predpražnik…«?
Materi ste verjetno res kaj dolžni »…ker ste zaradi nje na svetu…«, zagotovo pa ji niste dolžni tolerirati takega odnosa do vas. Poleg obveznosti imate v odnosu z materjo tudi pravice. Osnovna je morda ravno ta, da zahtevate spoštljiv odnos. Kadar njen odnos ni tak, imate pravico in DOLŽNOST DO SEBE, da jo na to opozorite in da se pred tem zavarujete. Če se ne zmorete zavarovati drugače, potem ni prav nič narobe, če se iz takega odnosa (začasno) umaknete. Od njega namreč nimate čisto nič dobrega, samo povečuje se za vaš osebni razvoj že storjena škoda.
Vem, da vam ne bo kaj dosti pomagalo, ampak vseeno bi vam napisal, da materi ni treba delati družbe niti ji niste dolžni vsega odpustiti. Pravzaprav ji niste dolžni večine tega, kar se plete v vaših mislih. Zakaj potem rabite te misli in prepričanja? Na površju gre res za »ljubezen in obveznost do staršev«, ampak globoko spodaj pa te misli hrani in napaja strah pred samostojnostjo in odraslostjo. Vse to, kar vam počne mati, prenašate predvsem zato, ker vas je strah življenja brez nje. Strah vas je, da če bi se materi postavili po robu, da bi vas zavrgla in zapustila. Začetek spopada s tem strahom bo spoznanje, da vas je mati v velikem delu že zdavnaj zapustila, da je vprašanje, koliko ste jo v resnici sploh kdaj imeli. Iz vašega vprašanja bi se dalo sklepati, da že kar nekaj časa vi precej bolj skrbite za mamo, kot ona za vas. Kdo je torej v tem odnosu mati?! Tudi vaši občutki dolžnosti do nje so bolj »izgovor«, ki vam preprečuje srečanje s tem istim strahom. Lepo je, če imate mater radi kljub vsemu, kar vam počne. To samo še dodatno dokazuje, da ste res dobra hčerka. Se pa vam ne zdi, da je skrajni čas, da pred ljubezen do matere postavite LJUBEZEN DO SEBE? Nekdo, ki ima sebe rad, ne dovoli takega odnosa, tudi od matere ne. Edini nasvet, ki vam ga s tem v zvezi lahko dam, je, da kadar ste v dilemi ali se odločiti za ljubezen do sebe ali ljubezen do matere VEDNO izberite prvo! Upam si napisati, da vedno, kadar vas mati postavi v tako nemogočo izbiro, NI VEČ MATI. Mogoče se ravno v tem stavku kaže pot iz zagate, v kateri ste se znašli. Kadar mati do vas ne prihaja kot mati, jo imate vso pravico ustaviti in, če želite, tudi zavrniti. To je tudi edini način, s katerim jo lahko »prisilite«, da razmisli in se morda nauči obnašati kot mati.
Če vam to osamosvajanje in »postavljanje zase« ne bo šlo najbolje, potem vam svetujem da nadaljujete s terapijo. Toda ne zato, da boste izboljšali odnos z materjo, ampak zato da se boste od nje bolj osamosvojili in se naučili postaviti zase. Šele to dvoje vam bo omogočilo, da boste sprejeli odgovornost za življenje v svoje roke. Želim vam, da vam to uspe čim prej.