Včeraj sva s fantom praznovala obletnico in pogovor je nanesel na moško-žensko razmišljanje…no, predvsem moško. Fant mi je povedal, da me ima zelo rad in sem mu privlačna, da pa so mu privlačne tudi druge ženske, a da je to povsem normalna moška lastnost. Da gre za povsem biološko naravnanost, genetsko pogojeno “potrebo” moških po razmnoževanju, da pa tu niso vpletena čustva, temveč nagonska reakcija na lepo žensko telo. Če bi bil samski, bi verjetno stopil “v akcijo”, a ima mene, me ima rad, me spoštuje, po drugi strani pa tudi vse, kar potrebuje, dobi v najini vezi, zato nima nobenih teženj po tem, da bi flirtal, zapeljeval ali celo kaj konkretnega poskusil kje drugje. Vprašala sem ga, ali kdaj ob kaki pomisli, da bi poskusil z osvajanjem, če midva ne bi bila v vezi, pa je rekel, da ja, vendar pa gre zgolj za misel, ne pa za željo in ne za obžalovanje, da je v vezi in zato ne more tega narediti.
Meni pa vse to ne gre v račun – kako naj se pomirim? Pa ne da me je strah, da me bo prevaral, s tem se sploh ne ubadam. Ampak… a res vsakič, ko gre ven, ko sreča lepo dekle, ko se z njo pogovarja, misli samo na to, kaj bi ji počel, ga spolno privlači in mu je prijetno v njeni družbi ? Prav bedno se počutim, ko se zavem, da dnevno srečuje dekleta in se mu “dogaja” ob njih, da so dekleta, ki ga povsem prevzamejo s svojo lepoto in energijo. Zakaj je sploh z mano, če v drugih vidi toliko “potenciala”? Jaz sem potem samo ena izmed mnogih v njegovi domišljiji. kaj potem sploh ostane vezi? Kaj je potem sploh smisel veze? Ne, ni to, da sta dva rada skupaj – ker to sta lahko tudi prijatelj in prijateljica, ki si popolnoma zaupata in imata veliko skupnega. Ne, ni privlačnost in ni seks, ker, kot že zgoraj omenjeno, je toliko “prilik” – v tem veza celo omejuje… Kaj potem sploh druži dva? Želja po nadaljevanju vrste? Kaj pa, če si ne želiva otrok? Zakaj sta dva sploh skupaj?
O:
V svojem odgovoru bom izhajal iz tega, da je res tako, kot vam zagotavlja vaš fant. Če sem prav razumel, mu glede tega tudi vi zaupate. Vaša vprašanja se predvsem nanašajo na »tisto nekaj več« med dvema, pravzaprav kar na smisel, zakaj in kdaj sta dva več kot samo prijatelja.
Naj najprej zelo na splošno napišem, da z vašim fantom ni nič »narobe«. Na to, kako na nas vpliva nasprotni spol (velja torej tudi za ženske), nimamo kaj dosti vpliva. Vsaj direktnega ne. Notranji vzgibi, če želite tudi nagoni, delujejo precej neodvisno od naše volje. Zanikanje, mižanje ali celo morebitno siljenje v drugo smer ne bi dalo nobenih dobrih posledic – prej nasprotno. Praktično edino, kar nam v resnici ostaja in na kar imamo vpliv, je, kaj bomo s to privlačnostjo naredili. Stavek vašega fanta »Če bi bil samski, bi verjetno stopil “v akcijo”, a ima mene, me ima rad, me spoštuje…« kaže na tovrstno zrelost, kaže na to, da mu pomenite veliko več kot te ženske, ki nanj vplivajo kakor pač vplivajo. In ravno v tem se skriva eden od odgovorov na vaša vprašanja. Fant se je zaradi tega, kar mu pomenite, pripravljen odpovedati marsičemu, kar bi prizadelo vas in verjetno tudi njega. Zanj edini smisel veze, o katerem sprašujete, očitno ni samo (seksualna) privlačnost in hormonsko »dogajanje«. Če damo na stran željo do otrok oziroma po nadaljevanju vrste, ki je vgrajena v naše gene, kaj je tisto, kar odnos dveh dvigne nad vse ostale odnose? Osnovne tri lastnosti takega odnosa so ZAUPANJE, SOČUTJE in POGREŠANJE. Te tri lastnosti že dajejo upanje za resnično intimen odnos. Da pa ta tak tudi postane in ostane pa sta potrebni še PRIPADNOST in SKRB. Pri obojem je potrebna ODLOČITEV. Želiva biti skupaj, (čustveno) si pripadava, spuščam te v svoj prostor in želim si, da me ti v svojega. Zvest ti bom in želim, da si tudi ti meni. Skrbi me zate, želim vedeti, kje si. S pripadnostjo in skrbjo odnos iz čustvenega in hormonskega odzivanja postane veliko več. Za oboje pa je potrebna odločitev. Za vsako odločitev pa sta potrebni volja in vztrajnost, tudi takrat ko morda vse izgleda brezupno in takrat ali ko se pojavi nekdo drug, ki nas nepričakovano in močno očara.
Zakaj biti z nekom skupaj, je zato zgolj odločitev vsakega posameznika. Vsak zase moramo najti smisel takega vztrajanja v intimnem odnosu. Kjer ni smisla, tudi ni vztrajanja. Najti in izčistiti tak smisel običajno ni prav enostavna naloga. Če pa poskušam odgovoriti na splošno, v čem je smisel intimnih odnosov oziroma »zakaj biti z nekom skupaj«, je odgovor precej enostaven: to je daleč najboljši način za osebno rast. Napredovanje s točke, kjer so nas pustili naši starši, je najhitrejše ob intimnem partnerju in seveda kasneje ob otrocih. Do svojih najtemačnejših soban brez njih skoraj ne moremo priti. Ker, če pa nam tudi tam ne uspe prižgati luči, na tak ali drugačen način ostajamo osebnostno okrnjeni.
V2:
Mene pa zanima sledeče: Kaj pa če nimaš partnerja? Potem vedno bolj krniš in nikoli ne moreš osebnostno zrasti? Sama nisem imela še resne zveze in še nikoli nisem bila zaljubljena. Pa imam že 26 let. V osnovni in srednji šoli so se sošolke skoraj vsak teden “zaljubljale” v drugega fanta, jaz pač takšna nisem. In tudi kasneje mi ni pot prekrižal nekdo, v katerega bi se lahko zaljubila. Vem, da so mi všeč moški, nisem aseksualna in tudi ženske me ne privlačijo. Mogoče sem le prezahtevna, ker mislim, da v prvi vrsti se bi naj moj bodoči partner znal pogovarjat in že pri tej predpostavki jih veliko odpade. Ampak ali ta moj samski stan pomeni, da sem vedno bolj osebnostno okrnjena? Pa saj se ne morem prisilit, da bi se v nekoga zaljubila in začela zvezo, če ni to to.
O2:
Brez partnerja (in svoje družine) ste prikrajšani za veliko situacij in priložnosti, ki bi vas »prisilile«, da bi se dotaknili najglobjih delov svoje (pod)zavesti. Edino tak »dotik« omogoča spremembe v naših temeljih. Seveda boste lahko osebno rasli tudi sami oziroma v odnosih z drugimi ljudmi, ampak ne boste imeli tako intenzivnih in dobrih pogojev za »trening«. Ob partnerju in otrocih bi bili prislijeni »trenirati« tudi, ko se vam ne bi dalo in tudi tisto, kar vam tudi malo ni všeč. V ostalih manj intenzivnih (manj pomembnih?) odnosih se je bistveno lažje umakniti ali pa »moteče« ljudi enostavno pospraviti iz svojega življenja. Če boste ostali sami, boste po eni strani prikrajšani za kopico izkušenj, po drugi pa boste morali za svojo rast vložiti bistveno več volje in samodiscipline. Vendar, kot povsod v življenju, jasnega pravila ni. Lahko se vprašamo, v čem je z vidika osebne rasti npr. »na boljšem« ženska, ki v nedogled vdana v usodo vztraja ob alkoholiku in nasilnežu.
Kot velja za vsakogar, si boste morali sami najti za vas najbolj primerno pot. Ne bi želel vplivati na vaše odločitve, bi vam pa vseeno namignil, da zaljubljenost ni pogoj za začetek zveze. Par, ki je brez zaljubljenosti začel zvezo, lahko zgradi bolj zadovoljujoč odnos, kot dva »na smrt« zaljubljena. Prezahtevnost in prekritičnost do nasprotnega spola pa sta ena najbolj pogostih načinov, pod katere zamaskiramo naš strah pred (intimnimi) odnosi. Težko je verjeti, da vas pri vaših 26 letih še ni uspel »premakniti« noben moški?! Tudi če je res, da se moški, ki jih srečujete, ne znajo pogovarjati, obstaja možnost, da se bodo v intimnem odnosu sčasoma naučili. Saj tudi vi ne znate vsega, mar ne? Morda pa se moški samo ne znajo pogovarjati na način, za katerega si predstavljate, da je »pravi«. Morda pa se tudi vi še ne znate pogovarjati na način, ki bi pomagal moškemu, da bi se ob vas »razgovoril«? Še kar nekaj podobnih dilem in vprašanj bi vam lahko postavil. Nanje si lahko poskušate odgovoriti »na suho« ali pa končno tvegate malo bolj resen odnos in tako »v živo« poiščete odgovore. Kaj lahko s tem izgubite?
V3:
Tudi jaz moram reči, da se z nekaterimi v pogovoru res ne pride daleč. Pa ne mislim tukaj, da se moramo že ob prvem srečanju pogovarjati o kakih globokih temah. Kako “odpreti moškega”, če pri svojih 29-ih misli, da je zanimiv, ko govori o „akciji“, ki jo je imel sinoči z družbo, če govori o tem, kako se počuti pijan ali zadet, moški ki žura do jutra in se mu to (še vedno?!) zdi cool? Potem pade še kak klepet o hobijih in tu se kmalu ne ve dalje. Kot da ne ve več, o čem drugem bi še lahko govorili. So ti moški tako prazni ali pa le zaprti vase? In če so zaprti: kako pristopati do njih?
Seveda ne govorim o vseh moških. Konkretno pa imam v mislih nekoga, ki sem ga spoznala pred kratkim in moram reči: presneto, ravno takšen se me je dotaknil! Toda: je tak moški sploh zrel za resno zvezo? Po tem, ko sem slišala njegovo pripovedovanje, sem se zaljubljenosti silno prestrašila, saj se mi njegovo obnašanje zdi otročje, neodgovorno in moškega s takšnim odnosom v prihodnji zvezi nočem. Kaj bi sploh lahko pričakovala od njega? Niso mi več pomembna samo prvotna čustva oziroma kemija, temveč nekdo, ki sebe jemlje resno, saj sem prepričana, da bi potem jemal resno tudi najino zvezo in mene. Se mar motim? Ali si ne bi delala iluzije, če bi čakala, da bo on spremenil svoj način življenja oziroma če bi s to „tolažbo“ šla v zvezo?
O3:
Ne motite se. Pravilno razmišljate in ste si sami pravzaprav dali že vse potrebne odgovore. Če odmislite privlačnost, zaljubljenost,… – kaj čutite glede tega moškega? Glavno, kar razberem iz vašega pisanja, je, da si s takim moškim ne predstavljate skupnega življenja. Na podlagi preteklih (bridkih?) izkušenj zdaj razmišljate drugače in širše. Seveda kemija ni dovolj, čisto brez nje pa tudi ne gre. Spoštujte ta glavni občutek in se ravnajte po njem.
»Odpreti« ali kakorkoli spreminjati drugega se ne da direktno, predvsem pa ne, če si tega ne želi. V bistvu je še največ, kar lahko naredimo, da poskrbimo zase, poskušamo biti in početi, kar se nam zdi prav. Če smo ob tem še strpni in tolerantni do partnerja tam, kjer je treba in netolerantni, kjer ne smemo biti (alkohol, nasilje, odsotnost,…), smo naredili, kar je v naših močeh. Seveda nikoli ne moremo narediti vsega, vedno še imamo »rezerve«. Zato je prav, da se ukvarjamo z njimi. Ob tem »ukvarjanju s sabo« in skrbi za odnos nam partner lahko sledi, lahko pa se razdalja med partnerjema povečuje. To je tveganje, ki ga z osebno rastjo pač prevzamemo: ne vemo, kako bodo odreagirali drugi. S pritiski in zahtevami običajno ne bomo naredili nič dobrega, zato več ali manj lahko samo čakamo, kako se bo odzval partner. Običajno partner sledi, saj naše »ukvarjanje s sabo« hočeš nočeš nanj dela pritisk. Če mu odnos vsaj kaj pomeni, bo vanj moral vlagati kaj več in kaj drugačnega. To pa lahko storimo samo, če se spremenimo. V odnos ne moremo dati ničesar, kar nismo. Vse, kar počnemo zaradi drugih, ima kratko sapo ali pa nas postopoma vodi v nezadovoljstvo.
Vnaprej ne moremo vedeti, kaj se bo dogajalo s partnerjem. Lahko da se bo ta vaš moški spreminjal v za vas želeno smer ali pa povsem nasprotno. Spreminjal pa se bo, ker ga bo življenje v to prisililo. Brez vedeževalske steklene krogle vam ostaneta pamet in čustva. To je edino, na kar se lahko zanesete. Trenutno vam oboje pravi »ne!«. Če to poslušate, vam ostane samo še, koliko časa ste pripravljeni čakati, da bo partner pokazal kaj takega, da bi se ta »ne« lahko spremenil vsaj v »mogoče«. Tako preprosto, a hkrati zahtevno, saj smo pri odločitvi vedno povsem sami.