V nasvet v časopisu Nedelo se tokrat posvečam enemu od najpomembnejših gradnikov dobrih odnosov – spoštljivosti. Vse nasvete, ki sem jih objavil v raznih medijih, lahko preberete na povezavi https://terapevt.izidorgasperlin.com/?page_id=4584
Vprašanje:
Bil sem na več vaših predavanjih in delavnicah, kjer ne samo za partnerske, ampak kar za vse odnose izrazito na prvo mesto postavljate spoštljivost kot temelj zadovoljujočih odnosov. Prijatelja, ki sta bila pri vas na terapiji, sta mi povedala, da jima je bilo na prvih srečanjih moteče, ker ste jih dosledno prekinjali, če je kdo kakor koli začenjal biti nespoštljiv. Ko sta kasneje tudi sama začela opozarjati drug drugega na nespoštljivosti, sta ugotovila, da jima gre tudi to zelo na živce, kljub temu pa se jima je odnos prav zaradi tega začel hitro izboljševati. Ravno prebiram vašo zadnjo knjigo in me preseneča, da med gradniki dobrega partnerskega odnosa ne najdem spoštljivosti?! Sem vas prav razumel na predavanjih, da je spoštljivost ključna za dobre odnose?
Čeprav mislim, da si nekako znam predstavljati, kaj naj bi spoštljivost bila, vas bi vseeno prosil za pojasnilo, kje v odnosu oziroma komunikaciji je meja, pri kateri se moramo ustaviti, da ne postanemo nespoštljivi. Kaj sploh je nespoštljivo in zakaj? Kako naj odreagiram, če me partner ali prijatelj opozori, da sem nespoštljiv? Kaj naj naredim, če se ne strinjam, kako naj rešiva tak zaplet? Razmišljam, da če se bomo prekinjali za vsako malenkost, ki jo dojemamo kot nespoštljivo, ali se bomo sploh uspeli še o čem pogovoriti in dogovoriti.
Hvala za pojasnila.
Peter
Odgovor:
Hvala za to zanimivo vprašanje, zaradi katerega sem po dolgem času v roke vzel svojo knjigo Striptiz v dvoje. In sem bil podobno kot vi presenečen, da sem spoštljivost »pozabil« navesti med gradnike dobrega partnerskega odnosa. Se jo pa da razbrati iz opisa vsakega od gradnikov. Pri dogovoru tako poudarjam, da mora biti sklenjen enakopravno, brez prisile ali premoči enega od partnerjev. Priporočila, kako naj bi se partnerja pogovorjala, na nek način tudi opisujejo, kaj naj bi bila spoštljivost. Za moške sem npr. izrecno napisal, da je ena od njihovih ključnih nalog, da se naučijo vzpostavljati ravnotežje v pogovoru z žensko na spoštljiv (!) način. Podobno sem spoštljivost posredno vključil tudi v opise ostalih gradnikov. Se pa vsekakor strinjam z vami, da bi si zaslužila biti izrecno izpostavljena kot eden od gradnikov. Mogoče, da bi jo celo postavil na prvo mesto, saj, kot sta na koncu ugotovila tudi vaša prijatelja, brez spoštljivosti ne moremo trajno in zadovoljujoče rešiti nobenega zapleta v odnosih. A če na tehtnico postavim ali je boljše doseči nek za silo pošten dogovor, kljub občasni nespoštljivosti, ali vztrajati pri brezmadežni spoštljivosti za ceno piškavega ali celo nedoseženega dogovora, potem se mi tehtnica prevesi na stran dogovora. Podobno je tudi s pogovorom – bolje vztrajno pogovarjanje s posamičnimi nespoštljivimi izpadi kot pa tišina ali vljudno prazno pogovarjanje. Zato bosta dogovor in pogovor ostala na prvih dveh mestih, spoštljivost pa bom v prvem ponatisu knjige izpostavil takoj za njima.
Pogovor oziroma sklepanje dogovorov sta tudi najbolj kvalitetna treninga, s katerim partnerja ugotavljata in postavljata mejo, preko katere se (zanju) začenja nespoštljivost. Dva, ki sta odraščala v bolj burnih družinah z odprto in direktno komunikacijo, bosta verjetno to mejo postavila višje od parov, ki prihajajo iz bolj »mirnih« družin. Seveda pa to ni pravilo. Lahko da sta se partnerjema priskutila »burna direktnost« staršev in bosta zato njuno mejo spustila precej nižje – do tam kjer se bosta dobro počutila. In ravno to je ključni nasvet, ki ga lahko dam glede postavljanja (svoje) meje nespoštljivosti – poslušajte svoje telo, občutke v njem. Ko ti začnejo biti zelo neprijetni, je trenutek, ko je treba partnerja oziroma sogovornika prekiniti, opozoriti in po potrebi tudi ustaviti. Če imata partnerja ti meji približno enaki, bosta tudi lažje našla sprejemljiv način pogovarjanja oziroma odnosa kot celote. Vendar se žal pogosteje najdeta dva s precej različnima mejama, zanju bo iskanje enotne meje (ne)spoštljivosti zahteven izziv, s katerim se bosta ukvarjala dolga leta.
Če odmislimo posebnosti posameznih parov in poskušamo na splošno določiti, kje je meja spoštljivosti, to najenostavneje naredimo z ugotovitvijo, da se spoštljivost nedvomno konča tam, kjer se začne kakršna koli oblika nasilja. Drugače povedano – nespoštljivost vedno vsebuje primesi psihičnega, čustvenega, fizičnega ali spolnega nasilja. Kar pomeni, da če želimo v odnosu postaviti zdrave meje, moramo prej razumeti, kaj vse je nasilje. Živimo v družbi, ki vedno bolj dopušča in spregleduje razne oblike psihičnega nasilja kot so npr. kričanje, grožnje, zasramovanje, poniževanje, žaljenje … Nasilne in s tem nespoštljive so tudi vse oblike čustvenega izsiljevanja ali manipuliranja, npr. užaljenost in drugi načini zbujanje krivde.
Tudi tu je treba postaviti jasno ločnico med jezo in nasiljem. Jeza izražena na primeren način je spoštljiva! Nasilje ni nikdar spoštljivo. Kričanje, tolčenje po mizi, razbijanje z vrati … niso jeza, ampak nasilje. Če se partnerja ne strinjata o tem ali je kdo od njiju prestopil mejo spoštljivosti, je daleč najboljši način, da spoštljivo (!) preverita ali so v določenem dejanju bile jasne primesi nasilja. Če je eden od partnerjev primerno izrazil svojo jezo in drugi tega ne prenese, potem ima težave ta drugi, in sicer s sprejemanjem jeze. Začetek izhoda iz tega partnerskega zapleta je, da ta partner še vedno opozori drugega, vendar ne s kritiko zaradi nespoštljivosti, ki ga bo samo še dodatno razjezila. ampak s prošnjo za mirnejšo komunikacijo. Dober partner bo tej prošnji poskušal ustreči iz ljubezni in uvidevnosti, čeprav ni bil nespoštljiv.
Za konec pa še pojasnilo, zakaj je spoštljivost tako izjemnega pomena za vse odnose. Spoštljivost je v bistvu edino kar nam nedvomno in jasno pripada v odnosu. Ni važno, kaj smo naredili, kako izgledamo, od kod prihajamo in kaj si kdo misli o nas – do nas mora biti spoštljiv! To je temeljna pravica vsakega od nas! Šele ko to pravico ponotranjimo, dobimo pravo moč za zavedanje in postavljanje meja v vseh odnosih.