Z bivšim možem sva se ločila pred dobrimi dvemi leti in pol. Skupaj imava dva otroka, stara 7 in 4 leta. Vedno je bil zelo agresiven v besedah, morda lahko celo označim da me je v zakonu verbalno zlorabljal, saj je bil nespoštljiv, napadalen in me poniževal. V zakonu nisem naredila ničesar proti temu zavoljo ‘miru v hiši’ in zdaj vem, da je bila to ena izmed mojih napak. Čeprav je do ločitve prišlo z njegove strani, saj se je zaljubil v sodelavko, sedaj je tudi poročen z njo, in sem predvidevala da bo končno srečen in pomirjen, se odnos ni spremenil. Prav nasprotno, še zaostril se je. Ker sem se v teh letih postavila na svoje noge, zmagala sem na vseh področjih in sem srečna kot še nikoli, njegove agresije ne prenašam več in se mu končno upiram. Sem praktičen človek in čeprav si želim da bi se ga v celoti znebila iz svojega življenja, vem da to ni mogoče. Sva starša in to bova vse življenje. Zato morava sodelovati, to sem sprejela in poskušam peljati stvari v tej smeri. Njegovo stališče je drugačno, oziroma, bolj natančno rečeno, odvisno od njegovega razpoloženja. Na nekatere dneve se obnaša kot da sva prijatelja, me sprašuje za nasvete o njegovem osebnem življenju, želi klepetati, me sprašuje osebne stvari… Načeloma me to ne moti, saj sem se že tako zelo oddaljila od njega in nimam nobenega apriori stališča da ne bi sodelovala v tem, saj to razumem kot klepet znancev in morda upam, da bo to peljalo v smer kjer bo začel sodelovati tudi pri vzgoji otrok. Po drugi plati pa je glede sodelovanja pri vzgoji otrok popolnoma drugačen. Na vsak način želi ostro ločevati življenje otrok kadar sta pri meni in kadar sta pri njemu. Stoji na stališču da nimam pravice vedeti ničesar o otrocih (tudi če jih vrže v Ljubljanico-njegove besede), o tem s kom in kje sta, kadar sta z njim, oz. naj bi bila z nim. Povzroča težave z dejanji, ki so milo rečeno otročji, npr. ne vrača oblek od otrok. Mislim da so odveč besede kako slabo to vpliva na otroka. Včasih imam občutek, da še vedno ni spoznal, da nisem več njegova žena. Še vedno se obnaša kot da bom jaz poskrbela za vse, in neglede na to, da imava stike z otroki formalno urejene, še vedno samovoljno spreminja urnik glede na njegove službene in osebne zadeve. Tudi ko bi morali biti otroci z njim, včasih prestavi za dan ali dva z razlogom ker se more spočiti, spakirati in podobno. To me jezi, saj jaz sem sama in zmorem vse, sploh se pa nočem več prilagajati njemu, predvsem ne zato da se bo on lahko spočil. Ko se mu uprem in rečem da se s tem, ali s čimerkoli drugim, ne strinjam, se začne njegovo kričanje, grožnje, poniževanje, celo nenapovedano se je včeraj pojavil pred vrati stanovanja in vpričo otrok prišel še osebno groziti, saj mu po telefonu ni uspelo. Vsakič ko povzdigne glas, prekinem telefonski pogovor po tem ko mu rečem da ne bom poslušala njegovega kričanja. Vem, da ne morem pričakovati popolnega sodelovanja, vendar če se s čim ne strinjam, bom to povedala. To niso malenkosti, gre za varnost in zdravje otrok. Ne strinjam se, da je otroka že pri 3h in 6h letih puščal doma brez varstva, ne strinjam se, da mi ne pove če otrok zboli, imam pravico da vem kje in s kom sta otroka če sta v varstvu. Zgoraj opisano sicer ni bistveno za moje vprašanje, saj je to bolj delo za center za socialno delo, kjer bova te logistične težave (spet) reševala, se mi pa zdi da je malo bolj razjasnilo celotno zadevo. Moje vprašanje je, kako ravnati z njim? Kaj narediti ko ga popade agresija? Razjezi ga moje nestrinjanje z njim, ne glede na moj ton glasu. Njegovo stališče je, da je le od mene odvisno ali se bova razumela, kar v praksi pomeni da ne bo prihajalo do konfliktov le, če bom ‘požrla’ vse kar mi servira. Ne zanima me kaj je vzrok njegove agresije, s tem se more ukvarjati sam, niti ne bom popustila pri stvareh ki se tičejo otrok in s katerimi se ne strinjam. In ne pomaga to, da odložim slušalko in zahtevam da je najina komunikacija zgolj pisna. Ob teh konfliktih sploh ne razumem s čim ga razjezim in imam občutek, da sam sebe pripelje do nekontrolilane jeze, ker sploh ne posluša, saj ima monolog in se njegova jeza stopnjuje. Predvsem pa ne bom več prenašala njegove samovolje, niti za dobrobit otrok ne. Vem da je otrokoma težko ker živita v stalnem konfliktnem okolju (tudi z novo ženo se veliko in glasno kregata, prav tako se krega s svojo mamo), vendar imam sebe preveč rada da bi si dovolila da nekdo pometa z mano in nenazadnje s tem dati zgled tudi otrokom.
O:
Na kratko samo nekaj namigov.
V vajinem odnosu kot bivših partnerjev vam ni treba prenašati nobenega nasilja, ni ti treba klepetati z njim,… Nič vam ni treba. Če vam kaj ni všeč, če postane nesramen, agresiven,… lahko takoj prekinete razgovor. Iz opisanega ne verjamem, da se bo kaj spremenil, tako da ne vidim razloga, da z njim vzdržujete kakršnekoli “prijateljske” odnose. Bi jih celo odsvetval, dokler se bivši parner ne zave, da ima resne težave.
Druga zgodba je vajin odnos kot dveh staršev. Tukaj sta, kot sami ugotavljate, dolžna sodelovati za dobro otroka. Vendar vam zaradi tega ni treba z njim kramljati o čemer koli drugem kot o stvareh, ki neposredno zadevajo vajine otroke! Kot mati ste dolžni narediti vse, kar lahko naredite za dobro otroka. Če ocenujete, da oče ne zagotavlja minimuma, ki bi ga moral, če so otroci kakor koli v nevarnosti, potem ste dolžni ukrepati. Najprej direktno z njim (opozorilo), če to ne pomaga so tukaj CSD, policija, sodišča…
Če gre z njegove strani samo za provokacije, ki jih izvaja preko otroka, je daleč najboljši način, da jih ustavite tako, da se preprosto ne zmenite zanje. Seveda, če ne gre za zadeve, ki sem jih prej napisal. Teža ocene in odločitve je na vas, vi ste mati.
To so ključne stvari. Iz tega lahko izpeljete vse ostalo. Še enkrat pa: Ni vam treba prenašat grdega obnašanja zaradi otrok. Prej nasprotno!!