Berem na sosednjem forumu o situaciji, ko je ženska v partnerstvu z nekom, s katerim se v odnosu dobro počuti, je vse ok, ga ima rada, pa vendar ji iz glave ne gre nekdanji partner, kot njena velika ljubezen, za katerega pa ve, da ni primeren zanjo in da je bolje, da nista skupaj, čeprav je privlačnost obojestranska. Zanima me, kakšno je vaše mnenje o takšni razdvojenosti, ko ima nekdo ob nekom varnost, je na videz vse idealno in obstaja ljubezen (ne gre za nek mrtev, neosrečujoč odnos), po drugi strani ga pa LETA (torej ne gre za neko muho enodnevnico) neustavljivo vleče k neki drugi osebi, glede katere pa obstaja strah, da ne bo vse tako, kot mora biti, da bi ta brezglava privlačnost, morda tudi slepa ljubezen, vodila v nesrečo?
Ali je to mogoče, da se toliko časa ohranja neka romantična občutja o neki osebi? Ali res obstaja tista ena, največja ljubezen v življenju, ki je nikoli ne pozabiš, ali gre tu bolj za karakter osebe, ki tako čuti (ne vem, morda beži od stvarnosti, si ustvari nek sanjski, idealistični svet, v katerem postavi na piedestal dotično osebo, ki je ravno prav oddaljena, da se lahko ohranja ta občutek popolnosti)?
O:
Privlačnost ni ljubezen. Ne vem če ste opazili, da ste v svojem vprašanju postopoma začeli enačiti tadva pojma. Nasploh so s temi besedami in definicijami same težave. Če bi se glede privlačnosti še nekako lahko poenotili, ima o ljubezni vsak svoje predstave. Zato se bom v nadaljevanju odgovora (kot se tudi na splošno v vseh) pojmu ljubezni poskušal izogniti. Ženska, o kateri pišete, se je odločila za odnos s partnerjem. Kakršen koli že ta odnos je, je resničen, realen, krvav, zaresen,… Skratka, je ODNOS! Kar to žensko povezuje s tistim drugim moškim pa NI ODNOS, ampak so zgolj njena občutja, predstave, lahko tudi napišem kar iluzije. Odnos ni to kar čutimo, ampak to kar z nekom ustvarjamo. Odnos ni nekaj, kar je v nas, ampak je intimni skupni prostor med dvema, ki ga ustvarjata vsak dan znova. V zaresnem odnosu sčasoma zmanjka prostora za iluzije. Namesto tega, kar bi želeli in o čemer sanjamo, ostane to, kar je in česar sta partnerja zmožna. Ko postane stik s to realnostjo pretežak, dostikrat pobegnemo nekam, kjer si lahko za vsaj kratek čas oddahnemo. Ta ženska si je za tak »oddih« očitno izbrala namišljeni romantični odnos z nedosegljivim oziroma prenevarnim moškim. Seveda se ta privlačnost, morda celo zaljubljenost lahko ohranja dolga leta, ravno zato, ker gre za iluzijo, ki lahko vsakič znova štarta iz začetka. Če bi ta privlačnost/iluzija bila enkrat izživeta in bi trčila ob čeri realnosti, bi se, če ne prenehala, vsaj zelo spremenila. V vsakem primeru pa bi ta ženska naletela na zelo enake težave, kot jih ima v zdajšnjem odnosu. V bistvu ste že sami na koncu vprašanja zadeli bistvo. Ta ženska v sebi še vedno goji up (iluzijo) po idealnem moškem, ki jo bo v vseh ozirih osrečil in poskrbel zanjo. Takega moškega seveda ni.
Zgoraj napisano ne pomeni, da morda ta drugi moški ne bi bila »boljša« izbira. Sploh ne gre za to. Pomembno je ločiti odnos od iluzije. Se zavedati, da v vsakem odnosu pridemo do točke, ko nam je težko, ko ni tako, kot si želimo. Da nam bodo pri vsakem partnerju stvari, ki nam bodo všeč in ki nam ne bodo. Vztrajati v odnosu, sprejemati partnerja, takšnega kot je, hkrati pa ga spoštljivo in naklonjeno spodbujati, da se skupaj z vami trudi za nadaljnjo rast odnosa… Če bi že poskušal definirati ljubezen, bi začel s približno temi besedami. Izgleda, kot da ima »vaša ženska« težave s sprejemanjem odgovornosti za svoje življenje, čustva in ravnanja. Če želi najti nek mir in vsaj ublažiti to svojo razdvojenost, se bo morala naučiti kontrolirati tok svojih misli in bolje upravljati s svojimi čutenji in preko tega najti boljši stik z realnostjo. Če se je odločila za odnos s sedanjim partnerjem, potem bi bilo modro svojo energijo usmeriti v ta odnos. Vsako sanjarjenje in podpihovanje prijetnih (?) čustev v zvezi z drugim moškim je prav tako nesmiselno, kot bi bilo omamljanje z alkoholom ali mamili. Čeprav morda ne izgleda, kakšne bistvene razlike res ni. Če že kaj, je ljubezen na prvem mestu predvsem odločitev. Ta ženska se mora enostavno odločiti in potem v tej odločitvi vztrajati. Ali pa dokončno odnehati in tako sprejeti novo odločitev. So tudi privlačnosti, ki jih ni moč zatreti, se jim odpovedati, ampak jih je enostavno treba toliko izživeti, da se po pristni poti premaknemo naprej. V konkretnem primeru bi ta ženska »morala« prekiniti s svojo iluzijo. Ali se ji je sposobna odreči, spredvideti, da gre za iluzijo ali pa jo bo treba izživeti in jo tako ugasniti?! To je njena resnična dilema, njena odgovornost, predvsem pa njena ODLOČITEV. Dokler je ne sprejme in pri njej ne vztraja, bo razdvojena. Ker ji vsaj v enem pomembnem delu ni toliko do resničnega odnosa, ampak ima še vedno raje sanjarjenje in iluzije.